Alojzija Zupan Sosič (1964) je redna profesorica za slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Ljubljana. Diplomirala je 1988 na Filozofski fakulteti iz slovenščine in srbohrvaščine, leta 1998 pa še iz primerjalne književnosti in literarne teorije kot dodatnega predmeta. Magistrirala je s temo Ljubezen in erotika v sodobni slovenski poeziji, leta 2001 pa doktorirala s temo Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Po diplomi je poučevala slovenski jezik in književnost na srednjih šolah v Ljubljani, leta 1998 pa se je zaposlila kot asistentka stažistka za slovensko književnost na Filozofski fakulteti. Tu od leta 2002 predava sodobno slovensko književnost na Oddelku za slovenistiko. Objavila je knjige in razprave v slovenščini in drugih jezikih; je tudi soavtorica srednješolskih učbenikov in znanstvenih monografij. Uredila je več antologij in zbornikov simpozijev oziroma seminarjev, objavila pa tudi sedem samostojnih monografij, med katerimi je Teorija pripovedi (2017) prevedena v kar dva tuja jezika. Predsedovala je maturitetni komisiji za slovenščino, žiriji za najboljšo slovensko zgodbo (Fabula) in najboljši slovenski roman (kresnik), sodelovala pa tudi v žiriji za Prešernove nagrade; bila je tudi podpredsednica upravnega odbora za Cankarjevo nagrado. Vodila je projekt z naslovom Drugi v slovenski in bosanski književnosti (1999–2003) in sodelovala v različnih projektih, šest let je bila predsednica programa STU (v okviru Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Filozofski fakulteti), dve leti predstojnica Oddelka za slovenistiko na FF, trenutno pa je predstojnica Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik ter članica uredniškega odbora dveh mednarodnih revij. S svojimi prispevki sodeluje na mednarodnih konferencah in simpozijih doma in v tujini; kot gostujoča profesorica predava na številnih univerzah izven domovine, do sedaj že v triindvajsetih državah po svetu. Za svoje delo je prejela več nagrad in priznanj: priznanje za pedagoško in raziskovalno delo (FF, 2014), priznanje za nadpovprečno pedagoško delo (Študentski svet FF, 2017), nagrado Republike Slovenije za življenjsko delo na področju šolstva (2025). Področja njenega znanstvenega zanimanja so: sodobna slovenska pripoved, predvsem najnovejši slovenski roman, slovenska ljubezenska poezija, sodobna slovenska poezija, literatura žensk, spolna identiteta, teorija pripovedi in literarna interpretacija. Že več let se ukvarja s približevanjem književnosti širšemu krogu bralcev in bralk, saj se ukvarja tudi z bralno kulturo, kateri je posebej namenjena znanstvena monografija Berem pesmi (2025). 55 let tudi sama piše pesmi, ki jih je zbrala v prvi pesniški zbirki Drevo delfin (2024). Ta pesniška zbirka je doživela več pozitivnih odzivov, prav tako prevode v tri tuje jezike ter nominacijo za Veronikino nagrado in kritiški festival Pranger.
Leta 2026 je pri Cankarjevi založbi izšla knjiga Uporno upanje v prihodnost. Ivan Cankar: Romanopisec in mislec.
