Danaja Lorenčič (1982) je sociologinja, novinarka in pisateljica.
Diplomirala je iz sociologije na Fakulteti za družbene vede in opravila znanstveni magisterij pod mentorstvom dr. Vesne Vuk Godina na Filozofski fakulteti Maribor.
Kot zunanja sodelavka je izvajala vaje za študente na Oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti Maribor, dve leti pa je bila kot strokovna sodelavka zaposlena na Rektoratu Univerze v Mariboru. Leta 2013 je v okviru prakse Leonardo da Vinci šest mesecev delala na Zentrum für Soziale Innovation na Dunaju.
Po izidu prvenca Ana v meni – moje življenje z anoreksijo (2014) je kot novinarka pisala za revije Jana, Playboy, Sensa, PIL in Cosmopolitan ter za spletna portala Mična in Metropolitan.
V začetku januarja 2023 je pri Mladinski knjigi izšla njena druga knjiga z naslovom Nepopolna – moje spoprijemanje s perfekcionizmom.
Kot urednica Danaja od leta 2022 sodeluje z Založbo Pivec. Doslej je uredila knjige Barve življenja (Ignac Schmidt), Poročen z mamo (Kenneth M. Adams, Alexander P. Morgan) in Zgodba iz neke druge hiše (Matjaž Lunaček ). Vodila je tudi številne literarne pogovore s slovenskimi avtorji in avtoricami.
Prevedla je dve knjigi – Onkraj Marsa in Venere (John Gray) in Naravna zdravila – po izboru zdravnikov.
O sebi pravi, da je okrevajoča perfekcionistka, ki zna vse pogosteje uživati v okusih življenja. Poleg pisanja tudi predava o motnjah hranjenja in perfekcionizmu na šolah in fakultetah.
Foto: Saša Kovačič
Kaj pravi avtor/-ica o založbi:
V prvi vrsti zaradi moje urednice Urške Kaloper, saj je najino sodelovanje preraslo v prijateljstvo. In čeprav ne mešam rada prijateljstva z delom, je z njo to mogoče, saj je izjemno profesionalna, natančna, predana, sposobna, inteligentna in obenem prijazna.
Pomembno se mi zdi, da se od urednice kaj novega naučim, da me opozori na določene stvari, obenem pa mi prisluhne. Ker pišem knjige, ki so zelo osebne, je zame bistvenega pomena, da delam z urednico, ki ji lahko zaupam. In za to sem Urški neskončno hvaležna.
Izdati knjigo pri Mladinski knjigi je zame še vedno privilegij – ker vem, da so merila visoka in se je treba potruditi, da je rokopis uvrščen v program.
Vse skupaj pa ne bi bilo mogoče, če ne bi nekega vročega poletnega dne pred skoraj desetimi leti poslala rokopis svojega prvenca in pričakovala, da bom čez nekaj tednov dobila odgovor v stilu: "Zahvaljujemo se vam za poslan rokopis, a žal ...". Vendar se to ni zgodilo: še isti dan, čez nekaj ur, sem namreč prejela odgovor izjemne urednice Nele Malečkar, ki je v knjigi prepoznala potencial in me povezala z Urško.
Zakaj ostajam?
Mladinska knjiga so zame ljudje – in že zaradi samega potovanja, kjer sem imela krasne sopotnice, bi zadevo z veseljem ponovila.
