Drago Jančar (1948) je pisatelj, dramatik in esejist, eden najpomembnejših in najbolj prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev.
Diplomiral je iz prava na Višji pravni šoli Univerze v Mariboru. Med študijem je bil nekaj časa glavni urednik študentskega lista Katedra. Nekaj let je delal kot novinar pri časniku Večer in tedniku 7 dni. Zaradi "razširjanja sovražne propagande" so ga leta 1974 obsodili na leto dni strogega zapora. Po treh mesecih so ga izpustili. Nekaj časa je delal v svobodnem pisateljskem poklicu, nato pri Viba filmu kot dramaturg, med letoma 1981 in 2016 pa pri Slovenski matici kot glavni urednik in tajnik.
Od 1987 do 1991 je bil predsednik slovenskega centra PEN, angažiral se je za demokratizacijo Slovenije in njeno osamosvojitev. Sodeloval je pri ustanovitvi Nove revije, bil eden njenih urednikov in osrednjih sodelavcev. Leta 1995 je bil izvoljen za izrednega člana razreda za umetnost SAZU, leta 2001 pa za rednega.
Uveljavil se je s pripovedno prozo, dramatiko in esejistiko. Kulturni novinarji so ga že pred časom poimenovali Cankar naših dni. V angažirani esejistiki se posveča aktualnim političnim, kulturnim in družbenim vprašanjem.
Njegove kultne drame iz 80. let (na primer Veliki briljantni valček) so bile večkrat uprizorjene na srednjeevropskih odrih in v Washingtonu. Njegova najbolj znana prozna dela so Severni sij, Graditelj, Prerokba, Katarina, pav in jezuit, Zvenenje v glavi, To noč sem jo videl in Galjot.
Ob njegovem 70. življenjskem jubileju so pri Mladinski knjigi izšli ponatisi treh njegovih t. i. zgodovinskih romanov (Galjot, Severni sij ter Katarina, pav in jezuit), pri Cankarjevi založbi pa potopis Postaje.
