Janko Prunk (1942) je slovenski zgodovinar in politik.
Leta 1966 je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani diplomiral iz zgodovine, magistriral leta 1972, doktoriral pa štiri leta pozneje s temo Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda 1918-1941.
Zaposlen je bil na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja (kasneje preimenovan v Inštitut za novejšo zgodovino) in obenem poučeval, sprva na Pedagoški akademiji, nato pa zgodovino jugoslovanskih narodov (od 1988 kot redni profesor) na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer se je leta 1995 tudi v celoti zaposlil in tam ostal do upokojitve leta 2012.
Po upokojitvi se je poleg strokovnega dela lotil tudi leposlovja in izdal zgodovinski roman, ki se dotika časa in konteksta svoje doktorske disertacije z naslovom Iskanje pristana (2021).
Nekaj let je bil tudi aktivno udeležen v politiki. Leta 1990 se je pridružil Socialdemokratski stranki Slovenije in jo zapustil spomladi leta 2008. V prvi vladi Janeza Drnovška je bil med letoma 1992 in 1993 minister za Slovence po svetu in narodnosti v Sloveniji.
Za monografijo Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije 1775-2015 je leta 2016 prejel Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke.
Pri Cankarjevi založbi bo leta 2023 izšla Zgodovina slovenske politične misli, v kateri Prunk zasleduje nastanek in razvoj politične misli od leta 1848 do osamosvojitve Republike Slovenije.
