Kristina Brenkova je bila slovenska pisateljica, pesnica, dramatičarka, prevajalka in urednica.
Rodila se je 22. oktobra 1911 v Horjulu. Najzgodnejša leta je preživljala na kmetiji v svojem rojstnem kraju. Imela je dve mlajši sestri. Ko je končala prve štiri razrede osnovne šole v domačem kraju, si je zelo želela nadaljevati šolanje, a družina si tega ni mogla privoščiti. Na pomoč je priskočila teta, ki je bila redovnica v samostanu šolskih sester v Mariboru. Tam je Kristina končala meščansko šolo ter štiri leta učiteljišča. V samostanu se je učila nemški, francoski, češki oziroma slovaški jezik, esperanto in stenografijo, igrala je tudi violino.
V četrtem letniku učiteljišča se je znašla pred odločitvijo, ki je usodno zaznamovala njeno življenjsko pot. Od doma jo je vlekla želja po izobrazbi, ni pa si predstavljala, da bi vse življenje preživela za samostanskimi zidovi. Tik pred zaobljubo se je vrnila domov. V Ljubljani je leta 1931 končala peti letnik učiteljišča, zatem je na ljubljanski filozofski fakulteti študirala pedagogiko, psihologijo in zgodovino. Diplomirala je leta 1935.
V času študija je obiskovala dramsko šolo Mihaele Šarič, kot statistka je nastopala v gledališču, se učila pri Meti Vidmar, eni od začetnic slovenskega sodobnega plesa. Med letoma 1938 in 1939 je študirala teorijo gledališča za mladino v Pragi, leta 1939 pa se je v Parizu ukvarjala z avantgardnim gledališčem. Januarja je doktorirala iz pedagogike z disertacijo Fran Milčinski – vzgojnik. V letu 1939 se je poročila s Francetom Brenkom, ki se je ukvarjal z gledališko in filmsko kritiko.
Po študiju se je preživljala z inštruiranjem in priložnostnim pisanjem; za revije in časopise je pisala že med študijem, med drugim je objavljala v Ljubljanskem zvonu, Sodobnosti, Ženskem svetu, Vrtcu. Pisala je članke s področja pedagogike, gledališča, literature, v Naši ženi je objavila nekaj pesmi, za mladinski list Naš rod je med drugim pisala o slikarjih tistega časa.
Med okupacijo od leta 1941 do 1945 se je Kristina Brenkova vključila v Osvobodilno fronto. V božičnih racijah decembra 1942 je v zaporu pristal njen mož, kmalu so zaprli še njo. V zaporu se ji je rodil sin Klas. V zaporu je bila do konca italijanske okupacije. Ko so jo izpustili, je bilo njeno domovanje na Mirju 4 v Ljubljani pribežališče za otroke partizanov, ilegalcev in zapornikov.
Po maju 1949 je Zveza mladine Slovenije uresničila zamisel o gledališču za mlade, uprizorjeni sta bili dve predstavi, iz pobude je pozneje v Ljubljani nastalo Slovensko mladinsko gledališče. Kratek čas je Kristina vodila oddelek za mladinsko gledališče pri Ljudski mladini Slovenije, junija leta 1945 je sodelovala na ustanovnem sestanku Mladinske knjige. Od leta 1946 je bila zaposlena pri Državnem filmskem podjetju kot vodja propagande za film, v letu 1947 se ji je rodil sin Lan. V letih 1948–49 je delala v kulturnem uredništvu Slovenskega poročevalca, potem pa se je leta 1949 na Mladinski knjigi zaposlila kot urednica otroške literature, kjer je nato delala do leta 1973. Po upokojitvi se je posvetila predvsem avtorskemu delu. Umrla je 20. novembra 2009 v Ljubljani.
Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev pri Gospodarski zbornici Slovenije na njen rojstni dan podeljuje nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico.
