Lojze Krakar (1921-1995) je osnovno šolo obiskoval v Semiču, gimnazijo pa v Novem mestu. Leta 1943 je bil kot gimnazijec zaprt v italijanskih zaporih v Kopru in Perugii, nato pa deportiran v nemški koncentracijski taborišči Dachau in Buchenwald.
Med letoma 1946 in 1954 je s prekinitvami študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter leta 1954 diplomiral. Že v času študija je deloval kot novinar pri Slovenskem poročevalcu in urednik pri Tovarišu, med letoma 1948 in 1950 pa kot odgovorni urednik revije Ciciban. Kasneje je bil novinar kulturne redakcije Radia Ljubljana, dramaturg pri TV Ljubljana ter urednik pri Cankarjevi založbi, kjer je zasnoval zbirko svetovne poezije Lirika. V študijskem letu 1959/1960 se je izpopolnjeval iz polonistike na Univerzi v Varšavi.
V letih 1965–1975 je deloval na Univerzi v Frankfurtu ob Majni, najprej kot lektor, nato kot profesor slovenskega jezika; leta 1970 je tam doktoriral z disertacijo Goethe pri Slovencih. Leta 1976 je postal profesor slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Zadru, kjer je sklenil svojo pedagoško pot. Po upokojitvi je živel v Ljubljani, vendar je ohranjal tesne vezi z rodnim Semičem, ki ga je pogosto vključeval tudi v svojo poezijo.
Objavljati je začel leta 1946 v Mladinski reviji s pesmijo Večerna pesem. Sodeloval je v številnih domačih in tujih revijah ter objavljal tudi v poljskem listu Nowa kultura. Izdal je več pesniških zbirk in izborov; vrhunec njegovega pesniškega ustvarjanja sovpada z desetletnim bivanjem v Frankfurtu. Pomemben del njegove lirike zaznamuje izkušnja koncentracijskih taborišč, medtem ko bolj vedro noto predstavljajo otroške pesmi, zbrane v zbirki Sonce v knjigi (1962). Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim leta 1977 Prešernovo nagrado za zbirko Nekje tam čisto na robu.
Ob poeziji je objavljal tudi literarnozgodovinske razprave in eseje, zbrane v knjigi Prepletanja (1978), ter dokumentarno delo Od tod so bežale še ptice (1962). Njegov opus dopolnjuje spominska proza Skice spominov (1995). Obsežno je tudi njegovo prevajalsko delo, zlasti prevodi iz poljščine; med vidnejšimi sta antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika.
V spomin na pesnika v Semiču tradicionalno potekajo Krakarjevi dnevi, na pročelju tamkajšnjega muzeja pa stoji njegov doprsni kip.
