Lucija Stupica je pesnica, prevajalka in oblikovalka interierjev, ki je za svoj prvenec Čelo na soncu (Beletrina, 2001) prejela nagrado za najboljši prvenec in nagrado zlata ptica. Sledile so pesniške zbirke Vetrolov (Študentska založba, 2004), Otok, mesto in drugi (Študentska založba, 2008), Točke izginjanja (LUD Literatura, 2019) in Magnolija. Njena zgodba (Goga, 2024). Prevodi njenih pesmi so izšli v samostojnih knjigah na Švedskem, Hrvaškem, Srbiji in Makedoniji, Točke izginjanja pa so izšle še v Španiji (Puntos de fuga, Arrebato libros, 2023) in Veliki Britaniji (Vanishing Points, Arc Publications, 2024). Med letoma 2004 in 2010 je sooblikovala Festival Pranger. Leta 2010 je bila njena poezija v prevodu Fabjana Hafnerja nagrajena z nemško nagrado Hubert Burda, leta 2014 pa je prejela švedsko nagrado Klas de Vylder. Danes živi v Stockholmu.
