»Nekoč je živel nekje onstran devete dežele kralj, ki je imel tak vrt, kakršnega človeško oko še ni videlo. Vedite namreč, da je v tem vrtu rasla sama svilena trava. Pa naj je rasla, kralj ni imel s tem nikakršnega veselja. Kar je podnevi zraslo, je ponoči popasla čreda konj, kakšna je bila ta čreda, pa ni vedel nihče.«
Tako se začenja ena izmed madžarskih pravljic, ki je leta 1956 izšla v knjigi Zlata puščica. Z njo je svojo pot začela zbirka Zlata ptica, prva in še vedno največja zbirka folklornih pripovedi pri nas, ki letos praznuje 70 let. Kot zrela, široko razgledana gospa nas nagovarja z zgodbami iz različnih sredin in iz stoletnih opazovanj, premišljevanj, čutenj in izkušenj.
Vsi, ki se ukvarjamo s folklornimi ali ljudskimi pripovedmi, se lahko samo čudimo delu, ki ga je za to področje opravila Kristina Brenkova. »Kar moreš, s celega sveta, do tistih daljnih tihomorskih otokov – tako sem si govorila, tak cilj sem imela pred očmi,« mi je povedala med enim izmed najinih klepetov. Po tujih knjižnicah je iskala primerno gradivo, k sodelovanju je vabila poznavalce pripovednega izročila, nagovarjala in usmerjala prevajalce, pisce spremnih besedil in ilustratorje, hkrati pa folklorne pripovedi iskala, prevajala in prirejala tudi sama. Vztrajno in potrpežljivo, z občutkom za zgodbo, jezik in naslovnika. »Kopati po nepreglednem, še zmeraj rastočem bogastvu človeških govoric, stikati za koreninami in koreninicami. Nikjer ne vidiš in ne odkriješ začetka, nikjer ni konca. Kot bi zbiral arheološke priče človekovega ustvarjalnega duha. Čudovito delo.«[1]
Tenkočutno izbrane ljudske pripovedi je imela za popotnico, ki človeku lahko pomaga zoreti. Hranijo ga z lepoto in modrostjo, včasih tudi hudomušnostjo, vabijo v premisleke o sebi in drugih. Svet zaokrožajo v vzorce, ki postavljalo dobro nad zlo in red nad kaos, s tem pa v človeku krepijo občutek varnosti in smisla.
In vendar zbirka Zlata ptica ni nastajala zlahka. Temu, kar danes vidimo kot zelo smiselno in vredno, čas in vodstvo založbe nista bila samoumevno naklonjena. Nepopustljivost in samosvojost sta Kristino Brenkovo vedno znova postavljali na trnovo stezo, po kateri se je, kot je povedala sama, le počasi pomikala naprej. Kako naj sicer razumemo njene besede: »Vse kaže, da Zlata ptica uporno živi, čeprav bi težko našli kakršenkoli zapis ob njenih izidih v kateremkoli našem časopisu ali reviji.«[2] A napore in razočaranja odnese čas, pridelani sadovi pa se raztresejo med ljudi in najboljši trajajo.
Leta 1956 je torej izšla Zlata Puščica, potem pa so ji vsako leto sledile tri ali štiri nove knjige. Koliko je bila katera od njih komunikativna in zato sprejeta, je bilo po eni strani odvisno od izvirnika, po drugi pa od prevajalca in ilustratorja, ki sta jo soustvarila za naš trg. Kristina Brenkova si je želela sodelavcev, ki bi jih odlikovali znanje, ustvarjalna moč in občutek za otroka. »Zlata ptica je živela in rasla predvsem zato, ker je zbirko ustvarjala tako številna ustvarjalna, umetniško nadarjena delovna tovarišija. V vseh desetletjih življenja jo je napajala neizmerljiva življenjska delovna energija,« je zapisala.[3]
Leta 1972 je zbirko prevzel Niko Grafenauer in v obdobju njegovega urednikovanja je l. 1988 prišla do stote knjige. Založba je dosežek obeležila z izidom debelega izbora z istim naslovom – Zlata ptica. V knjigi je natisnjenih sto pravljic in povedk, iz vsake dotedanje knjige po ena; izbrala jih je Kristina Brenkova.
Konec devetdesetih let je zbirka za več kot desetletje zaspala, v zadnjih petnajstih letih pa smo jo spet oživili: najprej je bil njen urednik Andrej Ilc, nato pa Alenka Veler in Irena Matko Lukan). Letos izide že njena 125. knjiga.
Med sodelavci Zlate ptice zasledimo mnogo ljudi, ki sta jih ali jih še odlikujeta velika ustvarjalna moč ali strokovna širina. Med prevajalci so denimo Vilko Novak, Fran Bradač, Niko Kuret, Cvetko Zagorski, Janko Moder, Albert Širok, Rudolf Kresal, Gitica Jakopin, Zdenka Jerman, Ludvik Mrzel, Fran Albreht, Alojz Gradnik, Severin Šali, Marija Kmetova, Božena Legiša, Ciril Kosmač, Zdenka Škerlj-Jerman, Gašper Malej, Miro Bajt, Dušan Ogrizek, Tomaž Šalamun, Martina Šircelj, Janez Zor, Ivo Svetina, Jože Dolenc, Milko Matičetov, Anja Štefan in drugi. Poglejmo k ilustratorjem: Zlato ptico so gradili Marij Pregelj, Jože Cjuha, Tone Kralj, Maksim Sedej, Ančka Gošnik Godec, Lidija Osterc, Ive Šubic, Marjan Manček, Jelka Reichman, Marija Vogelnik, Zvonko Čoh, Jelka Godec Schmidt, Wang Huiqin, Matjaž Schmidt, Ana Zavadlav, Maša Kozjek in drugi. Zbirki dajejo posebno težo spremne besede, ki so jih pisali Vladimir Kralj, Vinko Möderndorfer, Niko Kuret, Milko Matičetov, Josip Vidmar, Lojze Zupanc, Alenka Goljevšček, Dragi Stefanija, Pavle Rožnik, Viktor Smolej, Dušan Ogrizek, Kristina Brenkova, Anja Štefan, Špela Frlic, Slavica Remškar, Marija Stanonik, Ljudmil Dimitrov, Mladen Dolar in drugi.
Po več desetletjih dela z ljudskimi pripovedmi lahko rečem, da je moj odnos do njih iz romantičnega navdušenja sestopil v zavedanje njihove raznoterosti, s tem pa kompleksnosti in problematičnosti celotnega področja. Po eni strani se zavedam njihove goste in hkrati neulovljive pramoči, ki jo še posebej močno čutim med pripovedovanji v živo. Ta me vedno znova prevzame in prepriča v smiselnost početja. Po drugi strani pa vem, da ljudske pripovedi poleg sledov modrosti, ki jih radi poudarjamo, pričajo tudi o nezrelosti, robatosti, morda celo primitivnosti posameznih prenašalcev, predvsem pa o drugačnih vzorcih in skupnih vrednotah v nekih časovno in prostorsko oddaljenih družbah. Zato moramo njihovo vsebino vedno znova premišljevati s posluhom za današnji čas ter jih odbirati (in pregnesti) tako, da bodo v podporo vrednotam in praksam, ki jih želimo v današnji družbi utrjevati. Če vemo, kaj in zakaj počnemo, potem jim s tem ne delamo krivice. »Skozi nenehno družbeno spreminjanje je potrebno izročilo tudi vselej na novo premisliti,« v spremni besedi h knjigi Lisička sestrička zapiše Mladen Dolar. »Pravljice so od nekdaj in od povsod, pa vendar se pripovedujejo vsakič tukaj in zdaj in od družbenega konteksta, od pripovedovalca, od bralstva je odvisno, kako se nadčasno sporočilo prelije v ta prostor in čas. Tudi kar je videti večno, ima svojo zgodovino, a zavezanost času ni nasprotje brezčasnosti, temveč nadčasnost živi le od svojih realizacij tu in zdaj, od sedanjih pripovedovalcev in njihovega občinstva.«[4]
Prepričana sem, da so nam dobre pravljične pripovedi potrebne tako, kot so bile človeškemu rodu potrebne od vedno. Kajti: »Drugi pravljični svet (…) nam po ovinku omogoča, da se lahko znajdemo in živimo v tem našem realnem svetu. Tako da nazadnje ni dveh svetov; ampak le en sam, v katerem moramo uveljavljati našo skupno človečnost, o kateri pričajo in ki nam jo nalagajo pravljice. V njegovem kaosu moramo vzpostavljati nove vzorce, kakor nas učijo pravljice, in uresničevati pravičnost, sodelovanje in solidarnost, z našim lastnim angažmajem si moramo prizadevati, da te pravljične vrline ne bodo zmagovale le v pravljičnem svetu.«[5]
Članek je bil objavljen v 125. številki revije Otrok in knjiga.
[1] Kristina Brenkova: Zlata ptica, zbirka ljudskih pripovedi iz svetovne književnosti, v Traditiones 24/1995, str. 456.
[2] Kristina Brenkova: Zlata ptica, zbirka ljudskih pripovedi iz svetovne književnosti, v Traditiones 24/1995, str. 455.
[3] Kristina Brenkova: Zlata ptica, zbirka ljudskih pripovedi iz svetovne književnosti, v Traditiones 24/1995, str. 455.
[4] Mladen Dolar: Pravljice in realnost – en sam svet, v: Anja Štefan: Lisička sestrička, Živalske pravljice od tu in tam, Ljubljana, MKZ, 2024, str. 256.
[5] Mladen Dolar: Pravljice in realnost – en sam svet, v: Anja Štefan: Lisička sestrička, Živalske pravljice od tu in tam, Ljubljana, MKZ, 2024, str. 257.
Piše: Anja Štefan