Branje ni preteklost, je prihodnost

V času, ko se zdi, da je svet vsako minuto hitrejši in dražljajev vedno več, postaja branje skoraj uporniško dejanje – dejanje zbranosti, globine in notranje tišine. Toda ali smo ga res pripravljeni ohraniti? Kako beremo danes? Res beremo manj, drugače, in kako to vpliva na naš um in družbo? Vsa vprašanja odpiramo z dr. Alenko Kepic Mohar, glavno urednico Mladinske knjige, izjemno poznavalko sodobne bralne kulture, doktorico znanosti s področja založniških študij in strokovnjakinjo za branje v digitalni dobi. V Mladinski knjigi že vrsto let soustvarja razvoj bralnih vsebin, knjižnih platform, učbenikov in revij, ob tem pa se raziskovalno poglablja v to, kako nas branje oblikuje – kognitivno, čustveno in celo telesno. Z izjemnim občutkom za jezik, izkušnjami iz založniškega sveta in strastjo do knjig odpira pomembne razmisleke o tem, zakaj je branje še vedno temelj razmišljujoče družbe – in zakaj ga potrebujemo bolj kot kdajkoli prej.

Kako bi opisali bralne navade Slovencev danes? Se po vašem mnenju res manj bere kot nekoč?
Bralne navade Slovencev se v zadnjih letih res spreminjajo. Danes živimo v svetu, polnem hitrih informacij, zato si za branje knjig pogosto težje vzamemo čas kot nekoč. Vendar to ne pomeni, da Slovenci ne beremo več — prej nasprotno, beremo več, ampak drugače. Mnogo ljudi danes poleg knjig posega tudi po e-knjigah, spletnih člankih, blogih ali zvočnih knjigah, ki jih lahko poslušamo med vožnjo ali sprehodom. Res pa je, da tiskane knjige in revije beremo manj. Zadnja raziskava Knjiga in bralci VII kaže, da kar 70 % odraslih Slovencev sodi med nebralce oziroma občasne bralce, le 33 % Slovencev prebere več kot tri knjige na leto. Število bralcev, ki  reberejo več kot 10 knjig letno, se je leta 2024 v primerjavi z 2019 zmanjšalo skoraj za tretjino. Eden redkih pozitivnih trendov je, da več beremo otrokom: to počne 37 % staršev. Kar je zelo pomembno, saj jim s tem damo največ, kar je mogoče – spodbujamo njihove kognitivne zmožnosti, ustvarjalnost, besedišče in krepimo občutek čustvene varnosti. In tako ustvarjamo odrasle bralce. Ni vseeno, kaj in kako beremo. Ob tiskani knjigi si vzamemo čas, se umirimo in potopimo v zgodbo, krepimo zmožnosti za globoko branje. Dobra zgodba v dobri knjigi ima še vedno svojo moč in čar, ki ga digitalni svet ne more povsem nadomestiti.

Katere vsebine najbolj pritegnejo slovenske bralce? So to še vedno romani, ali se zanimanje seli drugam?
Okusi bralcev so danes zelo raznoliki, v široki ponudbi vsak lahko najde nekaj zase. Slovenske bralce še vedno najbolj pritegnejo zanimive osebne zgodbe izvirnih avtorjev. Še vedno so priljubljeni romani, med njimi najbolj kriminalni in ljubezenski. Eden od zanimivih trendov je navdušenje nad fantazijsko literaturo med bralci, starimi od 18 in 24 let. Toda ti vse pogosteje berejo kar v angleščini in po “priporočilu” #booktoka. To spreminja knjižno krajino in zastavlja nekaj zanimivih založniških vprašanj. Veliko zanimanja je tudi za knjige za osebno rast, priročnike za boljše počutje in zdravo življenje — prav takšne vsebine pogosto nagovarjajo tudi bralke in bralce vaše revije.

V primerjavi z drugimi evropskimi narodi – kam se Slovenci uvrščamo po količini in kakovosti branja?
Slovenci se po količini in kakovosti branja uvrščamo v evropsko povprečje. Beremo manj kot prebivalci severne Evrope, npr. Finci, Švedi, a imamo zelo dobro knjižno produkcijo, tako izvirnih kot prevodnih del, odlično knjigotrško in knjižnično mrežo ter dostop do kakovostne literature. Rezultati raziskav, kot sta PISA in PIRLS žal primerjalno z drugimi evropskimi državami kažejo negativne trende pri mlajših bralcih, zato naš izziv ostaja, kako za branje navdušiti mlade.

Kaj pa nas po vašem mnenju odvrača od branja? Oziroma zakaj po vašem mnenju danes ljudje berejo manj kot nekoč? Je razlog predvsem pomanjkanje časa – ali gre za globlje spremembe v delovanju možganov in načinu, kako živimo?
Branje tekmuje za svoj košček prostega časa v življenju posameznika in ponudba prostočasnih dejavnosti je res ogromna. In mnoge med njimi so morda res manj naporne, kot je počasno branje. Toda z branjem je podobno kot s tekom: je naporno, a nas vodi v zdravo življenje – tako kot je tek za telo, je branje za um. Branje zahteva umiritev, usmerjeno pozornost in kognitivni napor, da predelamo, kar preberemo. A brez napora v življenju ne moremo ničesar doseči. Digitalna tehnologija je zagotovo spremenila način, kako se odziva naše telo, kako usmerjamo svojo pozornost in krepimo naš um. Zdi se, da so pametni telefoni postali del našega telesa, pustili smo se zasvojiti v dopaminski krog nenehnih dražljajev, hrepenenja po všečkih, ki ne osrečujejo, sprejemanja algoritemskih polresnic ... Vse to nas spreminja in odvrača od mirnega, poglobljenega branja.

Ali digitalna tehnologija res ogroža bralno pismenost ali pa lahko – ob pravilni uporabi – tudi spodbuja zanimanje za branje?
Digitalna tehnologija je del stvarnosti in nemogoče je tehnološki razvoj zavrteti nazaj. Pomembo pa je, da vemo, kako tehnologija deluje in kako pametno uporabljati njene prednosti. Dostop do znanja in do dobrih vsebin še nikoli ni bil tako široko odprt. Hkrati pa to lahko vzbuja lažno prepričanje, da so vsi strokovnjaki za vse. Izobraževalni portali za učenje, digitalne knjižnice z zvočnimi in e-knjigami, kot je Mladinska knjiga Plus, so neizmeren vir dobrih vsebin, na voljo kjerkoli in kadarkoli. In to zagotovo spodbuja branje dobrih vsebin.

Kako na našo sposobnost branja vplivata stalna izpostavljenost zaslonom in hitra, fragmentirana spletna vsebina? Je digitalno okolje preoblikovalo naše možgane tako, da težje vzdržujemo koncentracijo, ki jo zahteva poglobljeno branje?
Več kot beremo na zaslonih, bolj to postaja privzeti način branja. Ker na spletu pogosto beremo novice v obliki kratkih, poljudnih sporočil, v branje ne vložimo veliko kognitivnega truda. Ugotavljajo celo, da si pri zaslonskem branju bolj zapomnimo pot do vsebine kot vsebino samo. Kar ni povezano zgolj z miselnim naporom, ampak tudi z dejstvom, da je ta vsebina vedno na voljo, zato tudi pomnimo drugače: prebrano zavestno “odložimo” v kratkoročni spomin. Seveda pa to ne velja za vse načine branja in za vse bralce. A zdi se, da nas to kot bralce potihoma, nevede kljub vsemu spreminja.

Kaj se dogaja v naših možganih, ko začnemo ponovno brati – po daljšem obdobju ‘digitalne odtujenosti’? Je mogoče ‘bralno kondicijo’ ponovno zgraditi?
Seveda! Dobra novica je, da se naše kognitivne zmožnosti lahko nenehno razvijajo. Nekdaj je veljalo, da se kognitivno razvijamo samo do določene starosti, danes vemo, da so možgani nevroplastični in da se nevronske povezave s ponavljanjem lahko na novo aktivirajo in vzpostavijo. Bralno kondicijo je torej s samodisciplino mogoče znova vzpostaviti, pri čemer pa gre za zmožnost počasnega, umirjenega globokega branja, pri katerem mora sodelovati tudi telo.

V enem od intervjujev ste povedali, da si želite, da bi (p)ostali bralci – saj nam branje omogoča doživljanje svetov, ljudi in čustev, ki so daleč od našega vsakdana. Bi nam lahko še malo bolj razložili, zakaj verjamete, da ima branje takšno moč in kako nas dolgoročno oblikuje kot posameznike?
Ko beremo, se spreminjamo kognitivno, jezikovno, socialno, emotivno in nevrološko. Srečamo se z mislijo nekoga drugega, razmišljamo izven znanega, to razvija našo domišljijo, način mišljenja, izražanja; pomaga nam, da o odnosih razmišljamo na način, na katerega sicer ne bi. Kot posamezniki potujemo onkraj sebe, kot družba onkraj meja naših kognitivnih kapacitet in kulturnih domen. Karkoli preberemo, se vključi v našo zavest, v vse, kar vemo, občutimo, poznamo, upamo in si zamišljamo.

Svoje doktorsko delo ste posvetili raziskovanju pomena branja v digitalni dobi. Kaj vas je kot raziskovalko najbolj presenetilo pri tej temi?
Kot raziskovalko me je najbolj navdušilo spoznanje, kako izjemen izum v zgodovini človeštva je branje – je “avtomatizirano dejanje čudovitega uma”. Ob odkrivanju razlik pri branju na zaslonih v primerjavi z branjem na papirju se najprej ustaviš pri vprašanjih, kaj se dogaja v možganih, ko beremo, kako nas to spreminja kot razmišljujoče posameznike, kaj se na primer zgodi v umu otroka, ki mu beremo, kako naši možgani po tem, ko avtomatiziramo branje, samodejno povezujejo prebrano s predznanjem, vzpostavljajo analogije, primerjave, nas vodijo v sklepe, spoznanja – vse to so kognitivni procesi, ki se jih običajno niti ne zavedamo. Branje je v razvoju človeštva zaslužno za kognitivno evolucijo – razvoj naše zmožnosti, da razmišljamo abstraktno, kar nas vodi do novih idej, zamisli, inovacij, napredka. To so res čudovita spoznanja znanosti, ki kažejo na mogočnost človeškega uma in duha.

Zdi se mi sila zanimivo ... V svojih raziskavah poudarjate, da je branje več kot le umska dejavnost – vključuje tudi telesni vidik. Kako se telo vključuje v branje in kako to vpliva na naš odnos do besedila?
Običajno si predstavljamo, da je branje zgolj miselno dejanje, stvar kognicije, emocij, duhovnosti.  Predstavljamo si zatopljenega bralca, ki je povsem odmaknjen od zunanje stvarnosti, brezčasno ujet v intimni notranji svet doživljanja, tako rekoč brez telesa. Toda branje ni zgolj dejanje uma, je neizogibno telesno dejanje: oči se v sakadah premikajo po strani, roke držijo knjigo, drža telesa se prilagaja poziciji knjige in prostoru. Čeprav gre za mentalno “srečanje” zavesti bralca in avtorja, je branje neke vrste fizično dejanje: knjiga je del senzornega telesa/vsebina knjige prek čutil vstopa v naše telo. Pobrskajmo po lastni bralni zgodovini in odkrili bomo, da se pogosto spomnimo, kje, v kakšnem okolju smo brali točno določeno zgodbo, kako smo se tedaj počutili … Branje se vtisne tudi v naše telo – preprosto zato, ker telo pri branju sodeluje.

Redko razmišljamo o tem, da tudi naše telesne navade – denimo, kako držimo knjigo, kako sedimo – vplivajo na ritem in globino branja. Bi nam lahko pojasnili, zakaj je to pomembno?
Oči in roke, telesna drža so navade živčevja v telesu, misli in občutij, interpretacij in odgovorov. Zaradi stalnosti in vsakdanjosti imajo premiki oči, geste rok, drža telesa nevidno moč nad bralno izkušnjo. Način, kako premikamo oči, držimo knjigo, listamo strani, kakšna je naša drža telesa, je neke vrste tehnika telesa, ki aktivira mišice, živce, možgane. Podobno kot ima vsak svoj način hoje, teka … To v telesu sproža nevrokemične procese, s katerimi besedilo tako rekoč spreminjamo v emocije, “presnavljamo” zgodbo, jo ponotranjimo. Strokovno to imenujemo utelešena kognicija. 

Kako se po vaših ugotovitvah razlikuje branje na papirju in na zaslonu – ne le v praksi, ampak tudi v tem, kako to vpliva na naše možgane in sposobnosti razumevanja? Menite, da digitalno branje lahko vzpostavi enako telesno in čustveno izkušnjo kot branje tiskane knjige – ali ostaja med njima razlika, ki je ni mogoče nadomestiti?
Med branjem na papirju in zaslonu obstajajo razlike, ki so odvisne tudi od izurjenosti bralca in namena branja. Po raziskavah pri branju na zaslonu informacije poenostavljamo, procesiramo hitro in beremo v kratkih sekvencah, delamo nekakšne “obvoze” - da bi pridobili čas in povečali učinkovitost, se odpovemo pomnjenju. S tem se dolgoročno spreminjata naš delovni spomin in narava pozornosti. Nasprotno poglobljena pozornost omogoča ponotranjenje informacij in dopušča širši prostor za refleksijo misli in notranji dialog s prebranim. Vse to pa se seveda zrcali tudi v besedilih – jezik se spreminja, manjša se število stavkov v povedi, od zgoščene proze se premikamo k skladenjsko preprostejšim strukturam, kar pa siromaši tudi globino našega doživljanja prebranega, posledično slabi tudi kognitivne zmožnosti. Prav zato je tako pomembno, da zmoremo ohranjati bralno kondicijo za branje na višji ravni – torej za branje daljših zahtevnejših besedil.

Knjige pogosto pustijo v nas sledi – je to spomin, čustveni odziv, prepoznavanje sebe v zgodbi ali morda nekaj globljega? Se vam zdi, da lahko knjiga vpliva na bralca, tudi če se tega sam sploh ne zaveda?
Zagotovo. Pri branju nezavedno potekajo notranji, nevrokemični procesi, ki se jih sploh ne zavedamo. Vsaka dobra knjiga nas spremeni – kognitivno, socialno, čustveno, jezikovno. Prebrano se vedno vgradi v našo zavest, v vse, kar smo prebrali in doživeli do tistega trenutka. Prav zato se nam na primer lahko zgodi, da smo – ko beremo roman, ki smo ga nekoč že prebrali, presenečeni, ker ga ob vnovičnem branju doživimo povsem drugače. Spremenili smo se – kot bralci in kot ljudje, naše zaznavanje se v času spreminja, izkušnje so nas preoblikovale, zato knjigo lahko v različnih obdobjih kot bralci dojamemo čisto drugače. Le dopustiti moramo mislim, da se usidrajo, umirijo in sprejmejo tisto, kar je v zgodbi za nas.

O JUBILEJU IN RAZVOJU MLADINSKE KNJIGE

Mladinska knjiga letos praznuje 80 let. Kateri so po vašem mnenju najpomembnejši mejniki v zgodovini Mladinske knjige?
V 80-letni zgodovini Mladinske knjige je bilo veliko mejnikov, ki so oblikovali slovenski kulturni prostor. Z otroško revijo Ciciban, ki je dosegala tudi po več kot 100 tisoč izvodov, imenitnimi slikanicami za otroke, znamenito Veselo šolo, se je izoblikovala knjižna zavest številnih generacij. Kultne knjižne zbirke, kot so Sinji galeb, Čebelica, Odisej, Kondor, Naša beseda, Zlata knjiga, Lirika, Esenca idr. so v domala vse slovenske domove prinesle zgodbe in literaturo z vseh delov sveta in spodbudile ustvarjalnost slovenskih avtorjev. Leta 1961 je bila zgrajena poslovna stavba in v njej tudi prva slovenska knjigarna Konzorcij, ki se je do danes razširila v verigo več kot 50 knjigarn po vsej Sloveniji. Leta 1963 smo slovenske knjige prvič predstavljali na mednarodnem sejmu otroških knjig v Bologni, od leta 1983 pa tudi na največjem frankfurtskem knjižnem sejmu. Pomembno vlogo pri širitvi programa je imel prvi knjižni klub Svet knjige (1974) z rekordnimi 172.000 člani ter začetek izhajanja nacionalnega projekta Enciklopedije Slovenije (1987). Leta 2004 se je Mladinski knjigi pridružila Cankarjeva založba, vzpostavljena je bila prva spletna trgovina emka, tehnološko se je posodobila produkcija knjig, leta 2022 je zaživela prva mobilna aplikacija Mladinska knjiga Plus. V vsem tem času pa je izšloogromno mednarodnih uspešnic, kot je npr. Harry Potter, Igra prestolov idr., v koprodukcijskih tiskih številne enciklopedije, priljubljeni priročniki, učbeniki in uspešnice slovenskih avtorjev. Duhovna dediščina, ki vzbuja spoštovanje do preteklosti in odgovornost za prihodnost. Vsi, ki danes ustvarjamo v Mladinski knjigi, se zavedamo, da stojimo na ramenih velikanov.

Avtor Andrej Rozman – Roza je ob jubileju zapisal, da brez urednikov njegovih besedil za otroke marsičesa sploh ne bi bilo. Kako vidite vlogo urednikov danes – ne le kot 'popravljalcev', ampak kot tistih, ki pomagajo talentom, da zasijejo?
Uredniki so neke vrste skrbniki genijev, pretanjeni, razgledani bralci, ki program izbirajo s pinceto – kot bi dejala Kristina Brenkova, legendarna urednica Mladinske knjige. V poplavi vsebin morajo danes še bolj kot nekdaj prepoznati bisere – kakovostne vsebine in avtorje, katerih ustvarjalnost presega povprečnost. V ritmu sodobnega časa, ki prisega na storilnost, kvantiteto in poslovne cilje, morajo ohranjati notranji čut za najboljše, biti branik med zahtevami trga in širšim kulturnim poslanstvom knjige, ki bo segala v neznano prihodnost in se zapisala v brezčasnost. Uredniško delo ni poklic, je preprosto način življenja.

O PRIHODNOSTI IN SPODBUJANJU BRANJA

Bralne navade se spreminjajo, pozornost je vse krajša, konkurenca knjigi pa večja kot kdaj prej. V takšnem okolju – kaj lahko kot posamezniki in kot družba storimo, da bi spodbujali večjo branost?
Preprosto: berimo več in se o prebranem čim več navdušeno pogovarjajmo. In kot starši predvsem berimo najmlajšim – kajti to, kar se vtisne v najbolj zgoden otroški spomin, ostane v njem za vedno in daje upanje, da bomo (p)ostali odrasli beroči, razmišljujoči posamezniki. Na ravni države bi bilo potrebno bralno kulturo celostno, sodobno vgraditi v izobraževalni sistem, smiselno povezati ukrepe za spodbujanje bralne kulture na različnih področjih. Predvsem pa okrepiti zavedanje o tem, da je branje za razvoj avtonomnega uma neizogibno pomembno – najmanj tako, kot je za zdrav življenjski slog pomembno gibanje. Žal nam kot družbi na področju miselnega razvoja tega preskoka še ni uspelo narediti.

Imate kakšen nasvet za tiste, ki bi radi ponovno vzpostavili bralno navado, a ne vedo, kje začeti?
Sprejmite odločitev, odložite telefon, poiščite dobro zgodbo in jo preberite na dušek. Če vam knjiga ne ustreza, jo odložite in poiščite novo. Ko se boste potopili v branje in vas bo zgodba prevzela, se boste vrnili k znanim občutkom zadovoljstva, ki jih boste želeli ponavljati. Če vam zmanjka moči ali samodiscipline, poiščite družbo ljudi, s katerimi se lahko pogovarjate o dobrih knjigah, ali se pridružite bralnemu krožku. Vaše življenje bo nenadoma dobilo nove dimenzije, pa tudi nove prijatelje – knjige in ljudi.

Mladinska knjiga ima izjemno bogat izbor otroških knjig in vsako leto izdate lepo število novih naslovov, ki nagovarjajo različne starosti in zanimanja. Prav tako letos praznuje 80 let revija Ciciban. Omenili ste, da pri revijah dajete velik poudarek jezikovni in slogovni izpiljenosti ter bogatemu besedišču. Zakaj menite, da je to pri otroških in mladinskih vsebinah še posebej pomembno? In kako pri tem skrbite tudi za razvoj mladih slovenskih ilustratorjev?
Razvoj jezika je v zgodnjem obdobju za otroke zelo pomemben. Je neke vrste zvočni laboratorij. Če otroku  berete, sliši rime, ki jih njegovi možgani dojemajo kot neke vrste vzorce, ti se vgradijo v različne plasti njegovega jezikovnega znanja. Jezikovne strukture in besedišče, ki jih preberete v knjigah in revijah, niso nikoli enake kot v pogovornem jeziku, kjer na primer le redko uporabljamo rime ali tvorimo zahtevnejše večstavčne povedi, izbiramo nenavadno besedišče. Znanje besed se nenehno dopolnjuje in večje, kot je, bolj razvejane so mreže asociacij, otrok ima širši ustvarjalni poligon. Podobno je tudi z razumevanjem ilustracij in podob. Opazovanje podob, njihovih detajlov, barv, razmerij izostri njihov občutek za estetiko, jih navaja na pozorno opazovanje in smiselno povezovanje podobe in besedila. Ciciban, Cicido in tudi druge revije Mladinske knjige so odprt prostor za nove ustvarjalne talente, tam se ob uglednih imenih kalijo novi, mladi talenti, kar je neprecenljivo. Upam, da bo še dolgo tako in da bo Ciciban dobil več naročnikov, kot jih ima ta trenutek.

Kako se pa vi spominjate Cicibana? Kaj se vam najprej prikrade v spomin iz otroštva, ko se spomnite nanj?
Ko pomislim na revijo Ciciban, se mi v mislih najprej izrišejo ilustracije Boža Kosa, nato zgodbe, zapisane z velikimi, preglednimi tiskanimi črkami, in kratke uganke z vinjetami. Zelo ljube so mi bile ilustracije Ančke Gošnik Godec, rada pa sem reševala tudi rebuse in preproste križanke. Predvsem pa se spominjam, kako sem vsak mesec čakala, kdaj nam bo učiteljica razdelila novo številko, da jo bom odnesla domov in jo v miru  prebrala. In rešila naloge tudi namesto sestre dvojčice, s katero sva si revijo – hočeš nočeš – delili.

Intenzivno se posvečate tudi razvoju digitalnih vsebin, s katerimi želite približati branje sodobnim bralcem vseh generacij – digitalne različice knjig, zvočnice, podkasti, mobilna aplikacija Mladinska knjiga PLUS, interaktivne aplikacije … Ob tem pa fizična knjiga še vedno ohranja posebno mesto pri mnogih bralcih. Kakšno prihodnost vidite za knjigo – tako fizično kot digitalno?
Verjamem, da bo prihodnost knjige hibridna. Tiskane knjige bodo obstale in za mirno, globoko branje, ki je povezano z umiritvijo, trenutki zase, bomo še vedno raje brali tiskane izdaje. Verjamem, da imamo mnogi med nami knjige radi tudi kot del naše predmetne stvarnosti – kot prestižne izdelke v svoji knjižnici, ki so nosilci lastne simbolne, duhovne vrednosti. A hkrati bodo dobre vsebine na voljo tudi v različnih digitalnih formatih, ki jih bomo lahko poslušali ali brali kjerkoli in kadarkoli, tudi v avtu, na letalu ali pri domačih opravilih.

Spraševala je novinarka in urednica Ilona Penzeš.
Avtorica fotografije je Saša Kovačič.
Intervju je bil objavljen v reviji L&Z, julij/avgust 2025.