Učno gradivo je zemljevid učnega načrta, meni Helga Holtkamp, izvršna direktorica Združenja evropskih šolskih založnikov
Državni zbor je konec minulega leta sprejel zakon o potrjevanju učnih gradiv. Po njem bo strokovni svet moral potrjevati vsa učna gradiva, ne več le učbenikov. Najbolj pa je zlasti založnike vznemirila določba, da bo strokovni svet potrjeval zgolj tista, ki jih bodo v šolah po smernicah zavoda za šolstvo sploh smeli uporabljati. Proti smernicam, ki bodo dejansko določile, katera gradiva bodo sploh še lahko uporabljali v šolah, je objavljena peticija, ki jo je spisala docentka geografije in zgodovine dr. Mojca Ilc Klun. Podpisalo jo je več kot tisoč ljudi.
Smernice v začetku tedna še niso bile objavljene, a napovedi kažejo, da po novem za vse predmete verjetno ne bo na voljo več različnih gradiv, ampak morda samo še učbenik ali delovni učbenik ali celo nič. Kot je ministrstvo za vzgojo in izobraževanje zapisalo v obrazložitvi zakona, ki mu očitajo, da je nastajal potiho, kar ministrstvo zanika, je cilj zakona s potrjevanjem vseh učnih gradiv zlasti dvig kakovosti, hkrati pa zmanjšanje razlik med šolami. Medtem ko otroci učbenike dobijo v učbeniških skladih, morajo namreč drugo učno gradivo kupiti starši. Šole se za učno gradivo različno odločajo, razlike v plačilih staršev po državi pa so velike, razmerje je ena proti šest. Ministrstvo vztraja, da tu ne gre za omejevanje strokovne avtonomije učiteljev, temveč za izboljšanje kakovosti učnih gradiv. »Ta naj bodo uporabljena tam, kjer so dejansko potrebna,« so za Delo odgovorili na ministrstvu. Tudi minister Vinko Logaj je že večkrat povedal, da so učna gradiva namenjena učencem, gradivo učiteljev pa da je učni načrt.
Tu se spet zaplete. Z novim šolskim letom bodo namreč v nekaterih razredih že začeli uporabljati nove učne načrte, učenci bodo še tri leta lahko uporabljali stare učbenike. Novega učnega gradiva založniki tako ali tako ne bodo mogli pravočasno izdati. Ne zato, ker ne bi želeli, ampak, kot poudarjajo založniki, ker za to ni (pravočasne) podlage v zakonodaji. Ob tem so založniki še opozorili, da je manj kot 15 odstotkov gradiv skladnih z novimi učnimi načrti. Večkrat so opozorili, da pri pripravi učnih načrtov v nobenem delu niso bili vključeni. Helga Holtkamp pravi, da tak način ni ne običajen ne smiseln.
UČITELJICA, ZALOŽNICA
Helga Holtkamp, nekdanja učiteljica angleščine in nemščine, urednica in založnica je danes izvršna direktorica Evropskega združenja šolskih založnikov (European Educational Publishers Group). Celotno svojo kariero je posvetila izobraževanju, zlasti, kako ga izboljšati s kakovostnim učnim gradivom. Svojo pot v založništvu je začela na delu pri slovarjih, delala je v Veliki Britaniji in Nemčiji ter se kalila v največjih uredniških ekipah glavnih založnikov s področja izobraževanja. Specializirana je zlasti za razvoj tiskanih in digitalnih gradiv, oblikovanje učnih načrtov in podporo učiteljem. Njen cilj v evropskem združenju je okrepiti evropsko sodelovanje med vsemi, vključenimi v izobraževanje, izvedba meddržavnih raziskav, posebej pa je ponosna na nagrade BELMA, s katerimi spodbujajo visoke standarde pri pripravi učnih gradiv. Med dobitniki nagrad za najboljše učbenike so tudi učbeniki dveh slovenskih založb.
Kako pomembni so učbeniki, delovni zvezki, učna gradiva za učitelja?
Že dolgo nisem več učiteljica, ampak če primerjam poučevanje pred dvajsetimi leti in danes, je glavna razlika, da smo včasih več časa preživeli z učenci v razredu. Danes imajo učitelji veliko administrativnega dela, veliko je disciplinskih težav, tako da je biti učitelj danes precej bolj zahtevno kot takrat, ko sem bila sama učiteljica. Ampak tudi takrat so bili učbeniki in delovni zvezki zelo pomembni. Naloga učnih gradiv namreč je, da »prevedejo« učni načrt oziroma dajo učitelju zemljevid učnega načrta. Pomagajo ti strukturirati pouk. To ne pomeni, da uporabljaš učbenik, ker si len in se ti ne ljubi pripraviti lastnih učnih gradiv, ampak pomeni zgolj to, da se bolj posvetiš učencem, namesto, da sam pripravljaš vse gradivo. Hkrati pa seveda sam odločaš in izbiraš, kaj boš uporabil v učbeniku oziroma delovnem zvezku. To mora biti odločitev učitelja.
Veliko staršev v Sloveniji je precej slabe volje, ko kupijo delovne zvezke, ki so na koncu leta skoraj prazni. Sprašujejo se, zakaj bi jih sploh kupili, če jih otroci ne uporabljajo?
Poglejte z druge strani. Veliko ljudi plačuje Netflix. Ali vse, kar je tam, pogledajo? Ne. Ni najboljša primerjava, pa vendarle. Ocenjujem, da je večina delovnih zvezkov v povprečju uporabljena med 70 in 80 odstotki. Nekateri učenci, ki so hitrejši, ki zmorejo več, bi lahko rešili vse, enako velja za tiste, ki morajo več delati, več vaditi. Delovni zvezki v povprečju okrog 50 strani. In kaj potem, če štiri niso rešene? To verjetno ni tak problem.
Slovenski minister za vzgojo in izobraževanje je pred časom dejal, da so učna gradiva gradivo za učence, za učitelje pa je gradivo učni načrt.
Večina držav ponuja učbenike za učence, hkrati pa obstaja različica za učitelje. Ta različica pomaga učitelju z rešitvami, včasih so zraven tudi priročniki oziroma didaktična priporočila, kako delati z učbenikom za učence, kako diferencirati pouk in ga individualizirati … Ves ta material pomaga učiteljem, da delajo najboljše za svoje učence.
Kakšna je evropska statistika? Ali obstaja kakšna država, kjer ne uporabljajo učnih gradiv, ki jih pripravijo založniki?
Statistike o tem ni, ampak po podatkih naših evropskih založnikov države uporabljajo raznoliko učno gradivo. Recimo na Finskem je tendenca, da naj ne bi uporabljali delovnih zvezkov, imajo pa delovne zvezke na posebni platformi. Sicer pa večina uporablja delovne zvezke pri matematiki, tujem jeziku, velikokrat tudi za materinščino. Dostikrat pa delovnih zvezkov ni za biologijo, naravoslovje. So pa delovni zvezki zlasti koristni pri matematiki, v njih so vaje na različnih ravneh, da lahko učenci, ki zmorejo več, naredijo tudi težje vaje, tisti, ki niso tako vešči, pa mogoče lažje.
Ali veste za kakšno državo, kjer ne uporabljajo ničesar?
Ne, modeli so zelo različni, in tudi če bi imeli podatke, ne bi bili primerljivi. Sem pa to vprašanje pričakovala, zato sem pregledala našo anketo, ki smo jo opravili med člani. V 23 državah, od koder prihajajo naši člani, jih v 18 redno uporabljajo delovne zvezke, v treh delovne zvezke uporabljajo občasno, samo v dveh jih sploh ne uporabljajo. Ena od teh je bila Anglija. Pred desetimi leti je njihovo ministrstvo povedalo, da imajo dober učni načrt in da lahko učitelji sami naredijo svoja učna gradiva. Kaj se je zgodilo? Učitelji so porabili praktično ves svoj čas, da so pripravljali delovne liste, ustvarjali svoja gradiva in enostavno niso imeli več dovolj časa za svoje učence. Poleg tega so uporabljali že prej objavljena gradiva in je bila težava zaradi avtorskih pravic. Ker kje dobiš gradivo kot učitelj? Kje ga poiščeš? V drugih knjigah. Učitelji so že tako obremenjeni z vso administracijo, potem so bili pa še z iskanjem gradiva. To je en vir. Novi vir, ki predstavlja kar veliko nevarnost, je umetna inteligenca. Nekatere stvari, ki jih ustvari, so na pogled dobre, ampak niso pregledane, niso preverjene, uredniško kurirane. Učitelj bi torej danes lahko z umetno inteligenco ustvaril svoje gradivo, ampak potem bi porabil spet ogromno časa za preverjanje.
Nekateri učitelji v Sloveniji si sicer že danes sami pripravljajo svoja gradiva in so pri tem tudi precej uspešni, je pa res, da gre večinoma za učitelje z veliko izkušnjami, ki so si skozi leta tudi že nabrali veliko svojega gradiva.
To je res, toda družba in svet se spreminjata. Danes je večji poudarek na veščinah. Ne moreš učiti samo geografije, ampak učiš tudi, kako je povezana s fiziko, kako je povezana z drugimi vedami, z materinščino. Lahko si izjemen učitelj, ampak vsega je danes preveč. In če se opiraš na starejše materiale, je lahko v njih tudi veliko napak. Recimo, če pri angleščini uporabljaš pet let star učbenik, bo v njem kraljica Elizabeta II. še vedno živa … Kaj šele pri učbenikih za naravoslovne vede, kjer vsak dan nekaj novega odkrijejo! Če si dober učitelj, lahko seveda svoje stare materiale vzameš za osnovo, ampak veliko moraš narediti na novo in vse preverjati. Vse to pa lahko zagotovijo založniki, ki imajo za vsak predmet posebej angažirane specialiste, poleg tega poskrbijo tudi za metodologijo in pedagogiko.
Bom dala še en primer glede starega gradiva. Mehiški otroci so se na mednarodni raziskavi PISA zelo slabo odrezali. Učitelji so opozarjali, da imajo učbenike stare 20, 25 let, vlada pa ni naredila ničesar. Pred nekaj leti so končno ugotovili, da to ni dobro in so naročili nove učne materiale. Podobno se zdaj dogaja tudi v Grčiji, kjer so imeli dolgo časa samo gradiva državne založbe, ki so bila zelo stara, ker država ni imela strokovnjakov, ki bi se tega lotili. Zdaj se grški trg odpira založnikom.
Omenili ste raziskavo Pisa. Slovenski šolski minister je dejal, da sodeč po rezultatih slovenskih učencev razlik na področju znanja in kompetenc ni razlik med šolami in da to kaže, da ni razlik med tistimi, ki uporabljajo večje število delovnih zvezkov, in tistimi, ki jih sploh ne uporabljajo.
Seveda je možno, da nekateri učitelji vse naredijo sami, zlasti če imajo v šoli dovolj kadra, da si to lahko privoščijo. Vprašanje pa je, koliko učiteljev je tako izkušenih, da so zmožni to narediti dovolj kakovostno.
Nekateri opozarjajo, da bi bilo tudi zelo težko nadzorovati, kaj se v učilnicah dogaja, če bi učitelji sami pripravljali vse gradivo. Nenazadnje imamo v slovenskih osnovnih šolah okoli 22.000 učiteljev.
To drži. Precej težje bi bilo. Ampak v vsakem primeru bi bilo treba najprej počakati, kaj bi se sploh zgodilo. V Walesu, na primer, so
sprejeli nove učne načrte, gradiva pa ni bilo in učitelji so morali vse narediti sami. Na koncu so morali zaključne izpite prestaviti,
ker učitelji niso zmogli zagotoviti gradiva, po katerem bi se učenci lahko učili in obdelali celoten učni načrt. Vprašanje pa je, ali bi
tak eksperiment, torej poučevanje v celoti brez učnega gradiva, založniki sploh preživeli.
Če se vrneva na prejšnje vprašanje, ali so učitelji zmožni gradivo sami pripraviti?
Seveda so. Vsi, jasno, niso enako dobri. Imate jih 22.000. Če vsak naredi nekaj malo drugače, kako bo to poenoteno? Z učnim gradivom dobijo vsaj neko strukturo, tako ali tako pa ni treba vsega obdelati, kar je zapisano v učbeniku ali delovnem zvezku. Razumljivo, da so razlike med učitelji, toda z učnim gradivom je vsaj ogrodje enako in vodi do istih rezultatov. Seveda sem pri tem pristranska,
vendarle vodim Evropsko združenje šolskih založnikov. Ampak tudi če pogledamo druge države, omenila sem Mehiko, Grčijo,
Wales, kjer niso delali z učnim gradivom in se ni izšlo, pridemo do istih ugotovitev.
Kot je zapisalo ministrstvo, želijo z novo zakonodajo zmanjšati stroške staršev oziroma jih bolj poenotiti, ker so starši po Sloveniji zelo različno obremenjeni. Nekatere šole namreč zahtevajo delovne zvezke za skoraj vse predmete, druge pri skoraj nobenem.
Glede poenotenja lahko povem primer Nemčije, ki jo poznam najboljše. V Nemčiji je 16 zveznih dežel in vsaka ima svoje učne načrte. Za vsak predmet imaš tako vsaj štiri ali pet različnih izdaj, ker so razlike v učnih načrtih. Zato je zelo pomembno, da dežele, ko pripravljajo učne načrte, upoštevajo založnike in njihove nasvete. To ne pomeni, da spreminjajo vsebino po navodilu založnikov, ampak da imajo založniki možnost komentiranja. Založniki in snovalci učnih načrtov bi morali sodelovati. Tudi neka oblika sodelovanja in izmenjave mnenj med učitelji in založniki je običajna. Na Danskem denimo večino učbenikov spišejo učitelji, založniki poskrbijo samo za urednikovanje, oblikovanje in tisk. Najbolj smiselno je, da v verigi sodelujejo vsi trije: snovalci učnih načrtov, založniki in učitelji. Ponekod so iz verige izločili založnike, ampak to ne deluje. So pa situacije zelo različne. Na Danskem so denimo vsa učna gradiva brezplačna. Podobno v Avstriji. Zvezna vlada financira učbenike v okviru nacionalnega programa, šole izbirajo s seznama odobrenih gradiv. Za starše so po navadi brezplačni. Učenci nekatere učbenike ob koncu leta vrnejo, druge obdržijo. V večini držav razen na Danskem so delovni zvezki strošek staršev.
Podoben sistem je tudi v Sloveniji, da je torej neka določena vsota določena za učbeniške sklade oziroma učna gradiva v prvi triadi, učitelji pa izbirajo med potrjenimi gradivi. A po novem bo strokovni svet potrjeval zgolj gradiva, za katera je strokovni svet s smernicami predvidel, da so smiselna za uporabo pri posameznem predmetu. Ali je v kakšni državi tako urejeno?
Takega primera ne poznam in tega sploh ne razumem. Če starši plačajo in se strinjajo z uporabo delovnega zvezka, zakaj ga učenci ne bi uporabljali? Se pa običajno delovni zvezki uporabljajo za glavne predmete, kot so matematika, materinščina, tuji jeziki. Zlasti je to pomembno zato, ker je treba učbenike vrniti, delovni zvezek ti pa ostane. Razumem tudi pomisleke glede cene in da lahko nekateri plačajo relativno veliko. Ampak po drugi strani, zakaj ne bi vlagali v otrokovo izobraževanje? Delovni zvezki v večini držav v povprečju stanejo med 6 EUR (Litva) in 10 EUR (Nemčija). Koliko plača kadilec za cigarete v enem letu? Ali koliko stanejo eni športni čevlji? Če to primerjamo, delovni zvezek ni več tak strošek.
Prihodnje šolsko leto bomo v Sloveniji začeli uporabljati nove učne načrte, založniki pri njih niso sodelovali, tudi javno objavljeni so bili relativno pozno. Učbeniki so v povprečju stari sedem let, še tri leta, ko bodo že v uporabi novi učni načrti, bodo učenci lahko uporabljali stare učbenike. Kako to komentirate?
V državah, kjer snovalci učnih načrtov, založniki in učitelji sodelujejo, je situacija drugačna. Tam pripravijo učne načrte, jih objavijo, da se lahko vsi z njimi seznanijo in pripravijo materiale. Med objavo učnih načrtov in začetkom njihove uporabe je vsaj leto in pol. Ta čas je namenjen pripravi novim materialom. Ni tako neobičajno, da so učbeniki stari sedem let. V povprečju so v Evropi učbeniki stari od pet do osem let. Učbenike, ki so na spletu, i-učbeniki, lažje večkrat revidirajo. In zdaj pomislite, koliko dela je tu za učitelje, ki sami pripravljajo svoja gradiva. Zlasti v svetu, ki se tako hitro spreminja. Zaupam učiteljem in vem, da znajo dobre stvari pripraviti. To se je pokazalo tudi med epidemijo, ko so sami pripravljali številne stvari. Veliko so si med sabo tudi pomagali in si izmenjavali gradiva. Dejstvo pa je, da materiali, ki so jih drugi učitelji pripravili, pri drugih kolegih niso delovali. Manjkala so namreč didaktična priporočila, vsak razmišlja malo drugače in kar je delovalo pri enem učitelju, ni nujno delovalo tudi pri drugem. Ko pa ti dobiš gradivo založnika, je zraven še vsa didaktika, ki ji učitelj lahko sledi. Da bi 22.000 učiteljev samo pripravljalo gradiva … srečno.
Kakšen je recept za kakovostna učna gradiva?
Najprej potrebujete dober učni načrt. To je osnova, in kot rečeno, v 21. stoletju so v ospredju veščine. Pri pripravi učnega gradiva potem potrebuješ nekoga, ki zna dobro interpretirati učni načrt. V združenju šolskih založnikov podeljujemo nagrado belma za najboljše učno gradivo v Evropi. Imamo okoli trideset meril, kaj je dober učbenik. Med njimi so denimo, da so seveda podatki pravilni, da je primeren za starostno skupino, ki ji je namenjen, da torej uporablja primeren jezik, da omogoča diferenciacijo … Nagrado podeljujemo od leta 2008, sodelovalo je že več kot 30 držav in okoli 80 založnikov. V tem času smo podelili 220 nagrad, med nagrajenci sta tudi dva slovenska založnika, Rokus Klett in Mladinska knjiga. Mislim, da so zmagali že devetkrat, kar je zelo dobro. Vedeti namreč morate, da smo pregledali že več kot tisoč učbenikov.
Omenili ste, da morajo pri spremembi učnih načrtov založniki sodelovati. Zakaj? Ali v tem ni nič spornega, če vemo, da je cilj založnikov prodati gradiva?
Seveda jih morajo prodati, ampak hkrati so prav založniki tisti, ki morajo poskrbeti, da bodo učni načrti učinkovito »prevedeni« v učna gradiva. Založniki iz izkušenj vedo, katere teme sodijo skupaj, kako bo učno gradivo najboljše služilo tako učitelju kot učencu. Največja težava je, da nekateri založnike vidijo zgolj kot nekoga, ki hoče zaslužiti, da je to njihov glavni cilj. Seveda morajo zaslužiti denar, saj sicer ne morejo delovati. Nadomestiti s temle: Rada bi bolje razumela, zakaj ima minister Logaj negativen odnos od založnikov in njihovih učnih gradiv. Ali morda misli, da učitelji ne delajo dovolj? Ali se mu zdi, da založniki kujejo dobiček z učnim gradivom?
Gospodarska zbornica Slovenije je ocenila, da je učbeniški trg v Sloveniji vreden okoli 21,8 milijona evrov. Kakšna je vrednost tega trga v Evropi?
Podatki so zelo nejasni oziroma nezanesljivi. Po grobih ocenah pa je vrednost trga delovnih zvezkov v Evropi približno 11 milijard
evrov.
Kako je učno gradivo pomembno z vidika dela s priseljenci in otroki s posebnimi potrebami?
Ko govorimo o inkluziji in otrocih s posebnimi potrebami, obstajajo na področju učnih gradiv dobre prakse iz Švice. Učenci imajo enake učbenike, ne pa tudi delovnih zvezkov. Ti so na različnih ravneh in dajejo dodatno pomoč. Sošolec, ki sedi zraven mene, ima torej morda drugačen delovni zvezek kot jaz, v njem pa so dodatne informacije, pomaga pri jezikovnih preprekah, če otrokova materinščina ni jezik države, v kateri je, hkrati pa sva oba v isti skupini, v istem razredu. Nekateri naredijo za otroke s posebnimi potrebami drugačne delovne zvezke, da je besedišče lažje, hkrati pa otroci vseeno lahko napredujejo v istem razredu z isto skupino otrok in niso diskriminirani.
