Aktualno: 19. 10. 2024 ob 18:00, Ljubljana - Cankarjev dom, Linhartova dvorana : Ne! je moč

Dekle, obljubljeno soncu - protagonistke in njihove usode v pravljicah s področja nekdanje Jugoslavije

Na literarnem opoldnevu v Vodnikovi domačiji smo predstavili dolgo pričakovano knjigo Dekle, obljubljeno soncu, v kateri je Špela Frlic zbrala 29 pravljic s področja nekdanje Jugoslavije. Pripovedovalka, pisateljica in lanska dobitnica nagrade večernica za roman Bleščivka, se z ljudskimi pravljicami ukvarja že več kot dvajset let in je pravljice izbrala, prevedla, priredila ter napisala opombe in spremno besedilo. V pogovoru sta se urednici knjige Alenki Veler poleg Špele pridružili še likovna urednica Tanja Komadina in ilustratorka Ana Zavadlav, ki se podpisuje pod ilustracije v knjige.

Vsebinsko je bil izbor pravljic osredotočen na tiste, v katerih so v ospredju ženske protagonistke. Ker pravljice, kot pravi Špela Frlic v spremni besedi, niso zakladnica ljudske modrosti, temveč odraz prepričanj in predsodkov časov, v katerih so nastajale, se nam ob branju tako pred očmi izrisujejo vrednostni sistemi preteklih stoletij in mehanizmi družbenih in medčloveških odnosov, določeni s prevladujočo vlogo moških.

Špela Frlic je opravila pomembno raziskovalno delo, in čeprav je nastajalo z mislijo na mlade bralce, bodo iz njega zagotovo črpali tudi raziskovalci, saj je knjiga opremljena z natančno popisanimi viri, spremno besede, izčrpnimi opombami k vsaki pravljici, in tipnim indeksom pravljic.

Pravljice je jezikovno oplemenitila in slogovno izbrusila, vsebinsko pa vanje ni posegala. Kot pravi, so ji vse pravljice pri srcu, to pa ne pomeni, da odobrava stanje sveta, kakršnega prikazujejo. Želi si, da bi nas branje in pripovedovanje pravljic spodbudilo k razmisleku in pogovoru o preživetih družbenih vzorcih in iskanju novih. Pri tem citira judovsko pripovedovalko Shonaleigh Cumbers, ki je dejala, da zgodbe ne morejo spremeniti sveta, a če so umeščene in povedane prav, lahko odprejo prostor za razpravo, ki lahko prinese vsaj majhne spremembe. Toda to – odpiranje razprave o vlogi moških in žensk v družbi – je po Špelinih besedah le en vidik pravljic, zbranih v Dekletu, obljubljenem soncu. Drugi, ki ji je osebno morda še bližje, je neantropocentričnost: čudežne pravljice, ki predstavljajo glavnino njenega izbora, upovedujejo svet, v katerem so živali junakove sopotnice, družabnice in prijateljice. Junak z njimi pravzaprav stopa v sorodstvo – konj hitro postane »bratec«, lisica »sestrica«.

Avtorica je ob izidu povedala: »Zbirka Dekle, obljubljeno soncu je rezultat petletnega procesa raziskovanja in udomačevanja balkanskega pripovednega gradiva, ki mi je prinesel veliko veselja, mnogo dragocenih spoznanj pa tudi frustracij. V raznorodnem gradivu sem za zbirko iskala predvsem čudežne pravljice, ki so vsaj zame najlepši pripovedni žanr, znotraj njih pa take, ki v ospredje postavljajo odraščajoče protagonistke. Pri prirejanju sem iskala slog, ki bi bil gibek in bi omogočil užitkarsko branje in hkrati izbrane pravljice bralkam in bralcem razkrival v tem, v čemer so najbolj dragocene: namreč, da gre za bogata, pomensko razplastena besedila, zaradi česar se jih tudi ob številnih branjih ne naveličamo.«


Kot pojasni v spremni besedi, je čudežna pravljica najbolj poetičen ljudski žanr. Njen čar pa ni toliko v razkošnosti motivov in naivnosti vere v srečne konce, temveč »ubeseduje skoraj pozabljen občutek, da je pod kaosom, ki nas obdaja, mogoče uvideti red, in da je povezan način bivanja v svetu mogoč«.
Edinstven izbor zgodb, ki je namenj
en mladostnikom (pa tudi vsem drugim), ponuja uvid v raznolikost pravljičnih pomenov in družbenih vzorcev, iz katerih so izšle, druženje ob njih pa priložnost za skupno negovanje občutljivosti, potrebne za grajenje bolj enakopravnega sveta.

Ilustratorka Ana Zavadlavje povedala, da je bil prvotni koncept likovne opreme zamišljen v kombinaciji črne in bele, z dolgimi, čez več strani raztegnjenimi pokrajinami, ki predstavljajo glavne dogajalne prostore: gozd, drugi svet, mesto, planino, noč, reko, vas. »Ampak ustvarjalna pot gre vedno malo po svoje, in tako se je od nekod poleg racionalne črnine prikradla modra barva in pokrajine so se oddaljile od realizma, se potopile v noč in skrivnostnost, ki pravljicam pritiče.«

Poudarila je, da je pri ilustriranju pravljic njen cilj ustvariti prostor za bralčevo domišljijo: »Nobene potrebe ni, da bi jaz kot ilustratorka natančno določila, kakšno je bilo, denimo, videti neko čudovito lepo dekle … Občutek imam, da bi s tem bralčevi domišljiji pristrigla krila, tako da raje poskušam stvari le nakazati v obrisih; v pričujoči knjigi skoraj dobesedno, saj so vsi liki že precej abstrahirani, na pol poti do znaka.«

Fotografije