Švedska pisateljica Astrid Lindgren (1907–2002) je konec leta 1945 pri založbi Ráben & Sjögren objavila svoj prvenec z naslovom Pika Nogavička in z njo za vedno spremenila podobo svetovne mladinske književnosti.
Nič več ni bilo tako kot prej, ko je tako rekoč iz ruševin in razdejanja druge svetovne vojne na sceno vkorakala odštekana, nadnaravno močna devetletnica, ki namesto s starši živi vznemirljivo življenje z malo opico in konjem v vili Čiračara. In čeprav je Astrid Lindgren objavila več kot sto knjig in slikanic za otroke (med njimi take bisere, kot so Ronja, razbojniška hči, Brata Levjesrčna, Bratec in Kljukec s strehe, Mio, moj Mio, Mi, otroci s Hrupnega, najde pa se tudi kakšno bolj obskurno delce, kot je na primer Marko živi v Jugoslaviji), je Pika, ki je izvirno izšla v treh knjigah, vse do danes ostala njena najbolj priljubljena in tudi najbolj prevajana knjiga. Prav nič ji ni moglo do živega, ne politično korektna branja, ki so se med drugim zgražala nad »zamorskim kraljem« in širjenjem stereotipov o posameznih narodih, celo Harry Potter ne (tudi zato, ker ga brez Pike itak ne bi bilo).
Piko Nogavičko je Astrid Lindgren zasnovala leta 1941 za svojo sedemletno hčer Karin (ki je junakinji tudi dala ime), po treh letih kroženja v družinskem krogu pa je zgodbe oblikovala v končno verzijo rokopisa. Ko se je končno opogumila in ga poslala na ugledno založbo Bonniers, je seveda dobila pričakovan odgovor – zavrnjeno kot »neuporabno«. Drugačnega mišljenja so bili pri manjši, a precej bolj napredno misleči založbi Rabén & Sjögren, kjer se je, kot popisuje Jens Andersen v biografiji Astrid Lindgren, ki bo letos jeseni izšla v slovenskem prevodu, našla tankočutna urednica Elsa Oleniuis, ki je dobro razumela, kakšne knjige po pravkar končani vojni potrebujejo otroci. Pika je pravičniški otrok, ki otrokom vedno priskoči na pomoč, zato pa ima toliko manj zaupanja in razumevanja za odrasle. Astrid Lindgren je sicer vedno zanikala, da je v Piki upodobila sebe, je pa kot njena »mama« o njej govorila zelo ljubeče: »To je otrok, ki ima moč, vendar je nikoli ne zlorablja. To se mi zdi nekaj najbolj čudovitega in hkrati tudi najtežjega.« Andrej Rozman Roza, ki je pred leti naredil zelo posrečeno gledališko priredbo, ki je bila (z Janjo Majzelj v naslovni vlogi) celo desetletje na sporedu Slovenskega mladinskega gledališča, je prepričan, »da je bistvo te knjige iskanje rešitve za našo v laži utirjeno civilizacijo. A poleg svoje neustavljive iskrenosti ima Pika tudi skrinjo zlatnikov. Včasih tega nisem razumel na tak način, zdaj pa iz tega razberem, da lahko svet izboljšajo predvsem bogati. Konec koncev je tak postal zato, da so oni obogateli. Tako danes, ko po vseh teh letih še vedno verjamem Piki, vidim v njej tudi zavezo bogatim, da je odgovornost, da rešimo svet, predvsem na njih.« Po mnenju Primoža Viteza pa je Pika Nogavička »podoba mladega človeka (nič po naključju ženske), ki z močjo svoje imaginacije in izvirnih pristopov k družbeni udeležbi premaguje travmatično otroško izkušnjo. A najmočnejši pripovedni prijem, ki ga je Astrid Lindgren uporabi pri izpeljavi svoje zgodbe, je ta, da v ključnih trenutkih narativne strukture bralcu ni jasno, ali njena zaznava sveta črpa iz realne življenjske izkušnje ali iz prekipevajoče domišljije, se pravi njenega notranjega sveta.«
Prvi prevod v slovenščino je nastal v drugi polovici petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Piko s posredniško pomočjo nemškega prevoda v slovenščino prestavila Kristina Brenkova. V tistem času drug(ačn)e možnosti niti ni bilo, saj književnih prevajalcev iz švedščine še nismo imeli. Novi prevod iz švedskega izvirnika je leta 2015 naredila Nada Grošelj. Oba prevoda sta opremljena z ilustracijami Marlenke Stupica (v izvirniku je Piko naslikala Ingrid Vang Nyman), zaradi česar je Pika, verjetno najbolj ponarodela med uvoženimi knjižnimi junaki, še malo bolj »naša«. O tem pričajo tudi reakcije na odločitev založbe, da dotedanji prevod nadomesti z novim, saj se redko zgodi, da ljudje pri tovrstnih odločitvah reagirajo tako čustveno. A Pika seveda ni kdorkoli. Z več kot dvajsetimi ponatisi je tudi v slovenščini ena najbolj prodajanih in branih knjig vseh časov in nasploh eno ključnih, tako rekoč formativnih besedil domala slehernega odraščanja. Nada Grošelj se je Pike sicer prvič lotila že nekaj let prej, ko je prevedla tri knjige Pikinih stripov, ki sta jih Astrid Lindgren in Ingrid Vang Nyman v petdesetih letih prejšnjega stoletja pripravljali za švedsko otroško revijo Jajček Srajček (Klumpe Dumpe). Že takrat je ugotovila, da se je obstoječi prevod po vseh desetletjih, ko se je slovenščina razvijala, nepreklicno postaral. »Pika Nogavička je izredno živo besedilo in kakor vsaka živa stvar se mora tudi njen prevod s časom spreminjati in razvijati.« Zato je »dialoge naposled prevedla čisto po svoje, iz knjige pa prevzela zgolj imena in izraze, da so bili poenoteni.« Ob Pikini 80-letnici so vsi trije stripi pravkar izšli združeni v eni knjigi z naslovom Pika noče zrasti in drugi stripi. Prevajalka je tokrat imena in nazive uskladila s svojimi rešitvami iz novega prevoda.
A to je (bil) šele prvi test za pravi prevajalski izziv, ki je sledil in je zahteval neštete razmisleke in odločitve, nekatere tudi boleče. Mnogi se ne bodo nikoli sprijaznili z dejstvom, da ni več otoka Taka-Tuka (zdaj Kurekuredut), kroglic pregelk (tablete vrvrti) in stranha (splunk), čeprav je jasno, »da novi prevajalec ni zavezan zgolj nekdanjim bralcem in ljubiteljem knjige, ampak tudi in predvsem avtorju in knjigi sami«. Danes, po desetih letih, lahko rečemo, da Pika v novem prevodu, ki je sicer na željo založbe spoštljivo ohranil nekatere rešitve iz prvega prevoda legendarne urednice Mladinske knjige, živi in diha s polnimi pljuči. Tako kot je bila Kristina Brenkova njena idealna sogovornica v svojem času, je zdaj to Nada Grošelj (medtem je za prevode zgodb o muminih Tove Jansson prejela nagrado Vasje Cerarja, še enega legendarnega urednika Mladinske knjige), ki je z veliko znanja, a tudi dojemljivosti in občutljivosti poskrbela za zvest(ejši) prenos avtoričinih ustvarjalnih postopkov.
Pika bo tako letos stara osemdeset let, čeprav jih bo za vekomaj imela devet. Preživela je tako svojo »mamo« kot švedski socialdemokratski eksperiment in še marsikaj drugega. Preživela bo tudi nas. Nikoli ji ne bo treba »zrastati«, ampak bo malim in velikim ljudem kot nekakšen rousseaujevski plemeniti divjak dajala »lekcije«. Ah, še dobro, da jo imamo.
Piše: Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi
