Naj začnem ta članek z zagotovilom, da je nastal povsem brez pomoči in je izključno moje delo. No, moj večni boj z vejicami je malce pomirila avtomatska lektorica, ki jo imam vgrajeno v Word, ampak izven tega je vsaka beseda moja, razen citatov in raziskav, ki jih omenjam.
Moj pogled na umetno inteligenco (UI) in njeno vlogo pri avtorstvu je izključno moj. Če dobro pomislim, temelji na dveh letih anket, intervjujev in raziskav. A vseeno, sama sem jih predelala in si ustvarila svoj pogled.
Priznam, velik del sem jih predelala na balkonu ob skodelici čaja s svojo najboljšo prijateljico. Ko pride do takšne sitne, zanimive, fantastične in grozne teme, kot je umetna inteligenca v literaturi in založništvu, mi ne preostane nič drugega. Človek potrebuje nekoga, s komer lahko predebatira svoje ideje.
Upam, da vidite, kam pelje moje razmišljanje. Avtorstvo se zdi na prvo žogo preprosta tema, SSKJ pravi, da je avtor »kdor ustvari umetniško ali znanstveno delo«. A v resnici je avtorstvo za nas, ki se poglabljamo v ta zoprna filozofska vprašanja, vedno bilo nekaj zelo delikatnega. Brez skrbi, ne bom se spuščala v zgodovinski kontekst homerskega vprašanja, pogleda Bonaventure ali sodelovanja Shakespeara in Johna Fletcherja. Moram pa se vprašati, kaj avtorstvo pomeni danes, v času generativne UI.
Prvo in najbolj osnovno vprašanje, ki se pogosto pojavi ob tej tematiki, je, ali je UI lahko avtor. Odgovor je zelo preprost: ne. V Sloveniji Zakon o avtorski in sorodnih pravicah določa, da je avtor fizična oseba, ki je ustvarila avtorsko delo. Ker ChatGPT ni fizična oseba, pravno ne more biti avtor ali soavtor knjige, in podobno velja v večini Evrope in ZDA. A to ne pomeni, da je uporaba UI pri pisanju prepovedana. Vprašanje, ki se pojavi, je, ali je v delu dovolj človeškega ustvarjalnega prispevka, da lahko govorimo o avtorskopravno varovanem človeškem delu.
Preden se vprašamo, kje se konča pomoč in začne soavtorstvo, moramo utemeljiti, kaj uporaba UI pri pisanju sploh pomeni. UI lahko vstopa v ustvarjalni proces na različne načine, prvi je iskanje idej. Avtor se tega lahko loti na zelo nedolžen način, tako da prosi UI za iztočnico. To sem poskusila tudi sama, a ne kot del raziskave, ampak preprosto zato, ker me spominja na stare internetne generatorje, kjer si preprosto kliknil na gumb in dobil tri besede, ki si jih moral uporabiti v svoji kratki zgodbi.
To pa ni edini način, da avtor od UI dobi iztočnico. Lahko je veliko bolj direkten in UI naroči, naj mu generira naslov ali celo prvi stavek, in nato sam piše dalje. Lahko je poslovno zelo strateško naravnan in naroči UI, naj pogleda seznam najbolj prodajanih knjig na emka.si in mu predlaga, o čem naj piše, da dobi uspešnico.
Če koga zanima, ChatGPT trenutno vidi največji potencial v »sodobnem slovenskem romanu z močnim ljubezenskim zapletom in temo osebne preobrazbe«. Kljub zelo kratkim navodilom, ki sem mu jih dala, mi je predlagal tudi naslov »Nisem več pridna«, žanr, ciljno publiko, kratek opis in marketinški sestavek, ki ga preprosto moram deliti z vami: »Vse življenje je bila pridna hči, pridna žena in pridna sodelavka. Potem se je odločila, da bo prvič v življenju razočarala vse – razen sebe.«
Če želi kateri avtor preizkusiti, ali je predlog ChatGPT-ja res bodoča uspešnica, je toplo vabljen, da uporabi zgoraj napisane podatke. Z veseljem vam pošljem tudi opis, a iskreno dvomim, da vam bo v pomoč. Kot vidimo že po zgornjem besedilu, je jasno, da je to precej klasična in formulaična kombinacija ljubezenskega romana in knjige o osebni preobrazbi, ki kraljujejo na vrhu prodajnih lestvic.
Torej, tudi če avtor uporabi UI za neko osnovno idejo, je jasno, da mora vanjo še vedno vložiti ogromno lastnega dela. Kaj pa, če avtor svojo idejo ima, a si želi drugo mnenje? Kot omenjeno, sama pišem predvsem strokovna in znanstvena besedila. Zelo rada sama razmišljam in berem, a ko se lotim pisanja člankov, mi pomaga imeti nekoga, ki mi kontrira, preizkuša moje ideje in me prisili, da branim svoje stališče. Imam veliko srečo, da sem obkrožena s pametnimi ljudmi, ki radi debatirajo, zato mi sogovornikov ne manjka. Kaj, če jih ne bi imela?
V tem primeru lahko avtorju pride UI kar prav, saj ji lahko na začetku naroči, naj se postavi v vlogo kritika, kolega pisatelja ali celo urednika in si z njo izmenjuje ideje. Tu smo že na malce bolj majavih tleh. Avtor lahko vnese nekaj svojega besedila in vpraša UI, ali se ji zdi zaplet dovolj zanimiv ali slog dovolj tekoč. Glede na komentar lahko spremeni svoje besedilo. Tu se nam že lahko pojavi malce nesigurnosti. Kako velik vpliv je UI imela na besedilo? Koliko predlogov je avtor upošteval? Je samo klepetal z UI, kot bi s kolegom na kavi ali z urednikom v pisarni, ali je nanjo preložil mentalno in ustvarjalno delo?
Ted Chiang je leta 2024 v svojem odmevnem eseju za New Yorker zelo dobro pokazal mejo med generiranjem in ustvarjalnostjo. Umetnost zanj nastaja ob ogromnem številu odločitev, ki jih avtor sprejema med delom. Pri romanu to ni samo zaplet, je tudi vsaka beseda, perspektiva, ritem in podrobnost. Če se avtor zanaša na UI in uporabi samo kratko navodilo, potem v resnici sprejme zelo malo odločitev. Mejo po njegovem mnenju torej postavlja količina odločitev, ki jih avtor sprejme.
Zavedati se moramo tudi, da so vprašanja, ki jih avtor postavi UI, lahko zelo različna. Ni nujno, da želi komentarje na svoje besedilo, lahko preprosto potrebuje pomoč pri raziskavi. Hitreje je v UI vnesti vprašanje »Katera pesem je bila na vrhu lestvic v Jugoslaviji leta 1976?« kot iskati ta podatek drugje. Je to še vedno problematično? Enako pomoč bi dobil lahko v kakšni enciklopediji ali na spletu. Odgovor na to vprašanje nikoli ne bo izviral iz lastne kreativnosti, razen če je roman res totalna izmišljotina, ki se dogaja v alternativni Jugoslaviji, kjer so že leta 1976 lahko poslušali Taylor Swift.
Tudi Nobelova nagrajenka Olga Tokarczuk je priznala, da UI uporablja kot orodje, ki ji omogoča hitro preverjanje dejstev. A kljub temu je, po ogromni količini kritik, morala pojasniti, da njena besedila niso napisana s pomočjo UI. Uporablja jo izključno kot orodje za uvodne raziskave.
A moramo biti realistični. Čeprav nekateri avtorji uporabljajo UI samo za neke osnove ali dodatne informacije in se pisanja lotijo sami, ni vedno tako. Na Amazonu lahko najdemo ogromno knjig, ki jih je »napisala« UI. Kot rečeno, pravno gledano te knjige v resnici nimajo avtorja oz. niso zavarovane z avtorskim pravom, a so vseeno objavljene in v prodaji, ne glede na to, da so bile (skoraj) v celoti ustvarjene z UI. Sedaj pa se znajdemo pred najbolj kompleksnim vprašanjem tega članka. Kje leži meja med knjigo, ki jo je napisal avtor, in knjigo, ki je bila napisana z UI?
Že leta 2024 so Farmosa idr. izvedli raziskavo, v kateri sta 602 človeka ocenjevala različne scenarije nastanka kratkega romana: avtor je dobil nizko, srednjo ali visoko stopnjo pomoči, pomočnik pa je bil človek ali UI. Rezultati so bili jasni, z večanjem obsega pomoči se zmanjšujejo ocene njegovega avtorstva, ustvarjalnega prispevka in odgovornosti. Problem ni bil samo človek ali UI, temveč stopnja delegiranja ustvarjalnosti.
Kar pa je še bolj zanimivo, je, da sodelujoči iste količine človeške in pomoči UI niso vrednotili popolnoma enako. Človeškemu pomočniku so pripisovali več avtorstva in ustvarjalnega prispevka kot UI, kar kaže na globoko zakoreninjeno povezavo med človečnostjo in kreativnostjo.
Kako pa to vidijo avtorji sami? Pennanen idr. so avgusta 2026 objavili raziskavo, v kateri so preverjali »psihološko lastništvo« oz. koliko pisec občuti zgodbo kot svojo, če v njej uporabi UI. 273 sodelujočih je pisalo zgodbe bodisi brez UI bodisi z različnimi oblikami pomoči UI. Raziskovalci so primerjali občutke pri podajanju enkratnega navodila, iterativnem oz. postopnem podajanju navodil ter naknadnem človeškem urejanju besedila UI.
Izkazalo se je, da urejanje poveča občutek lastništva, postopno usmerjanje modela ga prav tako nekoliko poveča, vendar so ljudje, ki so celoten tekst napisali sami, še vedno občutili bistveno več lastništva kot katerakoli skupina, ki je pisala s pomočjo UI.
S tega vidika je jasno, da tudi avtorji sami čutijo več lastništva do dela, če je delo v celoti njihovo. Tu se moramo vrniti na začetek in se vprašati, ali je objavljena knjiga, tudi tista, ki je v celoti napisana brez kakršnekoli pomoči UI, res samo delo avtorja. Ta članek sem napisala za Avtorski portal Mladinske knjige, zato sklepam, da je med bralci kar nekaj avtorjev. Gotovo se bolj kot večina zavedate, koliko ljudi dobi v roke vašo knjigo, da iz rokopisa nastane čudovito objavljeno delo, ki ga najdemo na policah Konzorcija.
Pri nastanku knjige večina avtorjev sodeluje z uredniki, lektorji, beta bralci, različnimi strokovnjaki in seveda tudi prijatelji, s katerimi predebatirajo svoje ideje. Urednik lahko zavrne rokopis in zahteva velike popravke, ki spremenijo tok zgodbe. Lahko prosi za drugačno strukturo ali celo drugačen konec, pa ga ne jemljemo kot soavtorja.
Preden zaključim, moram opozoriti, da vsekakor vem, da obstaja velika razlika med uredniki in UI. Dovolj dolgo sem hodila po hodnikih Mladinske knjige, da vem, kako trdo in predvsem kako srčno uredniki delajo z besedili, ki so jim zaupana. Kot raziskovalka se tudi globoko zavedam vseh moralnih in etičnih pomislekov glede UI. A ko pride samo in izključno do vprašanja soavtorstva, se moramo zavedati, da zadeva ni tako črno-bela, kot bi si morda želeli.
Pomembneje se je vprašati, za kaj je določeni avtor uporabljal UI, in predvsem, koliko ustvarjalnih odločitev ji je prepustil. Meje med pomočjo in soavtorstvom verjetno ne bomo našli v enem navodilu ali enem popravljenem stavku. Našli pa jo bomo v količini in kakovosti odločitev, ki jih mora sprejeti vsak avtor sam.
Piše: Anja Kamenarič