Tina Bončina, zdravnica, psihiatrinja in psihoterapevtka, je
v svoji prvi knjigi Izgorelost raziskala vzroke in zdravljenje izgorelosti, pa tudi
čas po tem, ko si telo in duša opomoreta. V novi knjigi A to je vse, kar je? se
posveča občutkom praznine in neizpolnjenosti, s katerimi se tu in tam sreča
vsakdo, v svetu, ki nas sili, da nenehno stremimo po več, še več in največ, pa
so postali nekaj vsakdanjega in vseprisotnega.
V uvodu v novo knjigo pravite, da bi
moral človek poiskati svojo »originalno« verzijo. Kaj mislite s tem?
Z originalno verzijo mislim to, da smo se pravzaprav vsi večinoma rodili
zdravi, potem pa smo med odraščanjem in pozneje privzeli različne navade in
vzorce ter si nadeli fasade in maske, ki nam v odraslem življenju pogosto ne
služijo več. Nima smisla, da si najdevamo nove in nove vzorce, ki naj bi nas
osrečili, raje se »izluščimo« nazaj do svoje originalne verzije, opustimo vse
tisto, kar nam ne služi več, in zaživimo prosto, svobodno in zadovoljno.
V čem se vaša knjiga razlikuje od
klasičnih priročnikov za boljše življenje?
Rada bi si mislila, da se razlikuje v tem, da je v ospredju bralec ‒ trdno
verjamem in zaupam, da je vsakdo sposoben poiskati to svojo originalno verzijo.
Ne bi rada, da ima bralec občutek, da ima še gore in gore dela. Privoščim mu,
da odvrže stare oklepe in fasade ter izlušči svoj pravi jaz. Moje sporočilo je,
da je to, da postane spet zdrav, na dosegu roke. Da je pot možna, da so
situacije obvladljive in da ni vse tako zelo slabo, kot se zdi na prvi pogled.
Ste zdravnica in psihoterapevtka. V
katerih življenjskih trenutkih se ljudje obračajo na vas? Kdaj v življenju se
odločamo za spremembe oziroma si jih želimo?
Ljudje poiščejo pomoč, ko je dovolj hudo. Pred tem ni prave motivacije oziroma
proaktivne energije, da bi zares kaj spremenili. Šele ko postane dovolj »grozno«,
se ta energija nabere in prevesi tehtnico na stran spremembe. Namen hotene
spremembe je seveda vedno izboljšanje nečesa in ljudje poiščejo pomoč takrat, ko
ne zmorejo več sami. Tako je tudi prav. Zakaj bi spreminjali nekaj, kar dobro
deluje.
Kakšno pomoč si želijo ljudje – in kakšno pomoč dobijo?
Večina pacientov, ki prihaja k meni, si želi samo, da jim nekdo prisluhne. Radi
bi preverili svoj prav, iščejo nekoga, ki jim bo potrdil, da je njihov
referenčni okvir pravi. V procesu terapije neizogibno pride do prevetritve tega
referenčnega okvira, saj terapevt spodbudi pacienta, da izstopi iz cone udobja.
Vloga psihoterapevta je bolj, da omogoči človeku, da razišče, kaj si pravzaprav
želi, kaj je njegov pravi jaz, za razliko od svetovanja in coachinga, kjer se
išče več virov in kjer strokovnjaki ljudi tudi motivirajo, spodbujajo, pomagajo
planirati posamezne korake. Psihoterapevt se bolj osredotoča na to, da
posameznik postane samostojna oseba, ki zmore prevedriti svoje viharje.
V knjigi zapišete: »Dobrodošli na
potovanju po svojem življenju. Bili ste takšni in zdaj ste drugačni. Ni vse
zanič, ni pa tudi vse dobro. Nekako mlačno je. Če ste to ugotovili, je zdaj
pravi čas, da spet zaživite s strastjo in ste zadovoljni s sabo.« Kako naj
ugotovimo, kaj je tisto, kar potrebujemo, da bi stopili na pot osebne rasti?
Mislim, da odgovora na to vprašanje v današnjem času ni težko najti, saj imamo
ves čas pred očmi vse tisto, česar nimamo: socialna omrežja, reklame in druge
plasti sodobnega življenja nas opominjajo na to, kaj vse bi še lahko bilo, kako
bi lahko živeli bolj zdravo, bolje, hitreje, z več dobička in tako naprej. Hitro
dobimo občutek, da nismo dovolj, da ne delamo dovolj, da bi vedno lahko še več,
da ne izkoriščamo vseh možnosti … Vse to ustvarja velik pritisk na posameznika,
kako naj živi optimalno življenje. Če malo razmislimo o tem, bomo hitro
ugotovili, kaj nas moti, kje se ne počutimo dovolj dobre, kje imamo slabo vest,
kje imamo občutke krivde, kje se počutimo slabše od drugih ‒ in tam imamo vedno
odprto pot za osebno rast, tam lahko izboljšamo svoj odnos do življenja, do
sebe in drugih.
Ampak kaj je sploh osebna rast?
Tam, kjer je duša polna, tam je pravo zdravje in tam je zadovoljstvo. In če
duše nimamo polne, če nismo pristni in sproščeni v odnosih, je smiselno nekaj
spremeniti, da si vse to omogočimo. Včasih to pomeni opustitev nekaterih
vzorcev, odnosov, navad in prepričanj, včasih pa tudi spremembo okolja, ožje
družbe ali načina življenja. Vse to je rast. Da postavimo svoje zdravje,
ljubezen in zadovoljstvo na prvo mesto.
Ob branju vaše knjige se – zaradi množice vprašanj, ki jih zastavljate, in
šegavega sloga ‒ počutiš, kot bi se pogovarjal s starim prijateljem … ali s
psihoterapevtom. Na kakšen način je knjiga povezana z vašo psihoterapevtsko
prakso?
Hvala za kompliment. Pogosto se zdi, sploh če sodimo po starih psihoanalitičnih
in psihiatričnih pristopih, da je osebna rast kot hoja na Mount Everest. Jaz se
ne strinjam. Kot rečeno, vsi smo se rodili v redu, treba se je samo otresti do
te svoje različice. (Moram dodati, da se včasih začnejo težave že pred
rojstvom, toda z modernimi metodami lahko dosežemo in rešimo tudi te zaplete.)
Se pravi, mi smo se že rodili tako, da znamo ljubiti in biti ljubljeni, da
znamo vztrajati in oditi, da znamo spoštovati in deliti – to nam je popolnoma
naravno. Zato upam, da bodo ljudje lahko uvideli, da je tudi pot do sebe lahko
včasih nekaj zabavnega, čeprav napornega, nekaj dosegljivega, predvsem pa
osrečujočega.
V knjigi bralca večkrat spodbudite, naj ostaja v nelagodju. Lahko razložite?
Ja, drži, čez celotno knjigo se vleče moto »ostanite v nelagodju« oziroma v
angleščini »sit with discomfort«. Zakaj? Zato, ker se mi zdi, da se ljudje
pretirano bojimo, da bi nam bilo nelagodno. To izhaja iz otroštva: kot otrok
imaš zelo močna čustva – ali ti je noro dobro ali ti je strašno grozno – nimaš
pa kapacitet, da bi ta čustva učinkovito previharil, se pregrizel skoznje, zdržal
z njimi, zato se moraš zanesti na odraslo vodstvo. Ampak ko postanemo odrasli, zmoremo
ostati v nelagodju, zmoremo prerasti ta črno-beli pogled na svet. Nič strašnega
se ne bo zgodilo, tudi če doživimo anksioznost ali panični napad, čeprav se
takrat zdi, da nas bo pobralo. Gre za minute ali desetine sekund, ki jih je
treba oddelati. Če se malo pošalim: kaj pa je to proti večnosti? Zato se ni
treba bati nelagodja. Nelagodje so odprta vrata do rešitve. Na začetku je resda
malo neprijetno, ampak na koncu je pa strašno fajn.
Zakaj ste v knjigo vključili poglavje Pogovorimo se še o morali?
Zdi se mi, da v zadnjem času vse pogosteje pozabljamo, kaj je spoštovanje, kaj
je morala in kaj so pravila, ki se jih držimo in nam omogočajo, da smo ljudje
in da nismo živali. Pod pretvezo politične korektnosti smo opustili mnoga
pravila, ki so pravzaprav omogočala bolj pristne odnose. To ne pomeni, da
politične korektnosti ne sme biti, vendar se moramo zavedati, da čeprav lahko
vsakdo reče, kar želi, komentira, kar želi, izrazi svoje mnenje – kar JE politično
korektno in JE neke vrste svoboda – da smo kot družba sprejeli neki konsenz o
tem, kakšni naj bi bili medčloveški odnosi, kakšne pravice priznavamo drug
drugemu in na kakšne načine spodbujamo drug drugega. In spoštovanje ne sme
trpeti na račun politične korektnosti in svobode govora.
Ob koncu knjige bralec naleti na seznam
čustev? Ga res potrebujemo? Imamo težave s poimenovanjem čustev?
Ja, mislim, da imamo težave s poimenovanjem čustev. Kadar delamo na osebni
rasti, je smiselno, da najprej preverimo, kako se počutimo, da identificiramo, kje
sploh smo in kaj bi radi, kajti ko imamo cilj, se odpre tudi pot in je vse laže
dosegljivo. Iz lastnih izkušenj vem, da je pogosto lažje imeti seznam in samo
odkljukati to, kar čutimo. To je dober način, da pridemo v stik s sabo, in
dober način, da se začnemo bolj zavedati lagodja in nelagodja. Če seznama nihče
ne potrebuje – super, če pa ga kdo potrebuje, je tukaj, da olajša pot. Zakaj bi
se mučili, če si lahko pomagamo?
Kaj je logosinteza in na kakšen način lahko pomaga?
Logosinteza je ena od modernih metod v psihoterapiji, ki omogoča, da
potlačene travme, spomine in prepričanja obdelamo elegantno, hitro in učinkovito.
Logosinteza nagovarja potlačene vsebine predvsem prek slik in telesnih
občutkov, tako da jo nekateri uvrščajo med pristope »od spodaj navzgor«,
nekateri pa med energetske pristope, kar pravzaprav ni pomembno. Pomembno je,
da raziskuje prav to življenjsko energijo, tisto, čemur rečemo, da smo v stiku
s svojim bistvom, s svojim poslanstvom na tem svetu. Kadar začutimo to, je naša
energija pretočna, naše življenje je veliko lažje in lahko smo zdravi, pristni
in prisotni.
Škoda se mi zdi, da sodobna psihiatrija in klinična psihologija ta vidik popolnoma zanemarita in ne posodobita svojih pristopov, temveč se držita zares starih doktrin in biološkega principa zdravljenja psihičnih stanj. Želela bi si, da bi jih pogosteje uporabljali, saj bi lahko dosegli rezultate in zdravje hitreje in brez nepotrebnih dodatnih zapletov; pri tem mislim predvsem na medikamentozno zdravljenje in psihosomatska obolenja. Čas je, da posodobimo zdravljenje in ljudem omogočimo, da zaživijo polno, zdravo in spoštljivo življenje.
Foto: Aleš Bravničar
