V začetku avgusta je urednik Andrej Ilc skupaj s prevajalkama in prevajalcem Jano Unuk, Katarino Jurkovič in Andrejem Perica v Konzorciju predstavil nove izide iz jagodnega izbora zbirke Nova lirike – Džingiskan v kopalnici Anne Świrszczyńske, Pesmi zraka Marka Stranda in Prepusti pot drevesom Franca Arminia. Vse tri pesniške zbirke so uredniku predlagali prevajalci.
Jana Unuk je predstavila pesniško zbirko Anne Świrszczyńske Džingiskan v kopalnici. Za pesnico pravi, da je najvidnejša in hkrati prva feministka v poljski poeziji. Seveda pa to ni edini motiv v njeni poeziji. Za čas, v katerem je ustvarjala, je bila zelo moderna, njene pesmi, ki so pogosto vezane na slikarstvo, so v njeni generaciji vzbujale občudovanje.
»V svoji prvi zbirki je (Anna Świrszczyńska) uporabljala veliko prijemov, ki so se uveljavili šele po vojni, na primer patiž, opisi slik … Ni opisovala pasivno, ampak je zlila v pesmi neko dramatičnost, elemente katastrofizma, futurizma, nadrealizma. Pisala je tudi veliko dram. Baba sem je njena najbolj feministična zbirka, kjer rehabilitira pojem baba, ki je sicer žaljiva. Besedi je dala drug pomen. Menila je, da poetika ni nekaj, kar je konherentno avtorju, ampak vsaki pesmi posebej. Njene pesmi, ki nihajo med užitkom, veseljem in trpljenjem, bridkostjo, postajajo vedno bolj lapidarne, aforistične.«
Pesmi zraka ameriškega pesnika Marka Standa sta prevedla Andrej Perica in Lucija Stupica, ki živi na Švedskem in se zato novinarske konference ni mogla udeležiti. Andrej Perica je povedal, da je bil izbor pesmi odvisen od tega, kako sta z Lucijo zastavila svoje sodelovanje in je bil vezan tudi na Lucijino osebno zgodbo s tem pesnikom. Zasledila ga je še preden je objavila prvo pesniško zbirko – ko je kupovala jazzovsko ploščo jena njen našla smao en verz njegove poezije. Hotela je izvedeti več in tako sta se dve njegovi kitici znašli na čelu njenega prvenca, skoraj četrt stoletja za tem pa je njegovo poezijo prevedla.
»Za nobeno pesem ne moreš biti prepričan, da se ti bo posrečila. Začneš in velikokrat ni željenega učinka. Če imaš to razkošje, jo odložiš, začneš na novo, ali pa jo zavržeš. Izbor je na eni strani to, kar je v njegovem kanonu in hkrati to, kar slovenščina najbolje realizira. Pemsi so iz destih pesniških zbirk – izdal jih je dvanajst, a v enotnost dveh nisva želela posegati. Prevedla sva vsak eno polovico opusa. Prve pesmi so bolj kratke, bolj abstrahirane, v poznejših letih pa je pisal bolj konkretno, tudi pesmi v prozi.«
Po njegovih besedah, je Strand že zelo zgodaj uspel in postal ameriški nacionalni pesnik ulice, prejel pa je tudi vse možne nagrade. Prijateljeval je s številnimi pesniki in slikarji, zato ima ogromno pesmi posvetilo.
Franco Armino prihaja iz pokrajine Kampanija v Italiji. Katarina Jurkovič je prevedla celotno pensiško zbirko in pravi, da je družbeni angažma skupen vsem ustvarjalcem iz juga Italije. O tem govori tudi Arminio v svoji poeziji, člankih in potopisih.
»Perspektiva vsakega ustvarjalca je posebna, njegova me je še posebej nagovorila. Knjiga Razglednice od mrtvih me je zelo pretresla. Verjetno je Arminijevo perspektivo oblikovalo tudi njegovo poreklo. Rojen je v gorskem predelu južne Italije in je zato hitro začel opažati neke minimalne, obrobne in vsakdanje stvari. Pesniki v poeziji prevečkrat strmijo za transcendenco, sublimnim, on pa je prizemljen in to mi je zelo všeč. Zase je skoval besedo "paezologo", krajeslovec, ki hodi po terenu in opazuje, to, kar opazi, sliši in vidi pa zapiše in prenese ostalim.«
Knjiga je razdeljena na štiri cikle – en del je na primer posvečen njegovi domovini in deželi, drug del sestavljajo kratke ljubezenske pesmi ... Kot pravi prevajalka si Arminio želi, da se bralec zazre v svet.
Tako je slovenska literarna krajina bogatejša za tri nove odlične prevode poezije, ki bodo zagotovo našli pot do bralcev.
Vse tri pesniške zbirke so izšle s pomočjo subvencij programa Evropske unije Ustvarjalna Evropa in Javne agencije za knjigo.
