Poslovila se je ljuba Manca Košir. Spominjali se je bomo kot ljubiteljice lepote, mojstrice pisane in govorjene besede, predvsem pa kot Človeka z veliko začetnico.
Manca je bila novinarka, predavateljica, intelektualka, zagovornica sočutnega odnosa do narave in vseh živih bitij. Bila je nepozabna, iskriva in duhovita sogovornica, ki je z močjo srčnosti premikala spreminjala stare paradigme in dajala prostor novemu.
Bila je avtorica številnih poljudnoznanstvenih, strokovnih in znanstvenih člankov in več kot 16 knjig. Na področju leposlovja se je najpogosteje posvečala pismom. Tako so leta 1991 nastala Ženska pisma, nato Moški: Ženska: pisma z Dušanom Jovanovićem (2000), Moška pisma (2007), Drugačna razmerja (2010), Darovi minevanja (2015) in Človeška ljubezen (2018). V letu 2018 je izšlo 70 srčnic v knjigi Iz trebuha in neba. Leta 2022 je izšla še zadnja, sedma knjiga epistol z naslovom Nagovori tišine, za katero je prejela tudi častno Rožančevo nagrado za življenjsko delo.
V spominu nam bo ostala prekipevajoča od življenjske energije, kot je bila, ko se je pred letom in pol v družbi kolegov in najbližjih veselila Rožančeve nagrade za Nagovore tišine. Takrat je v enem od intervjujev povedala tudi: »Učiti se lepo umreti pomeni učiti se dobro živeti! Sprejeti svojo minljivost je morda res največji dar, ki mi ga je prineslo življenje.«
Draga Manca, hvala za vse zgodbe in življenjske modrosti, za tvoj nalezljivi smeh in vse lepe in tople besede, ki bodo ostale z nami zdaj, ko si ujela metulje tišine, kot si namignila v svoji zadnji knjigi:
»Brez tišine ne slišimo svoje duše, brez nje ne razberemo, kaj nam govori srce, samo v samoti brez hrupa lahko pišemo in beremo poezijo, ki z besedami lovi metulje tišine … In se ne zmoremo pogovarjati z Bogom, ki govori en sam jezik – jezik tišine.«
