Pet pediatrinj je pet srčnih, radovednih in zagnanih zdravnic. Prijateljice, ki so ugotovile, da si starši v ambulanti težko zapomnijo vse nasvete in navodila pediatrov, zato so se odločile, da ustvarijo profil na Instagram PetPediatrinj in portal PetPediatrinj.si, na katerem delijo ključne, preverjene in zanesljive informacije o otroškem zdravju in negi – od prehrane, cepljenja in prvih bolezenskih znakov do duševnega zdravja in varnosti. Zdaj pa so napisale knjigo Spet smo bolni, v kateri starši najdejo strokovne nasvete, ki jih bodo usmerili k učinkoviti pomoči svojim dojenčkom in malčkom. Dina Al Nawas, Alenka Biteznik, Mateja Tiselj, Kristina Stare in Patricija Trunkl prihajajo z različnih koncev Slovenije, vse pa druži ista strast – pomagati našim najmlajšim in njihovim staršem. Ob izidu knjige smo jim zastavili nekaj vprašanj.
Prihajate z različnih koncev Slovenije, kako ste se spoznale, med študijem ali kako drugače?
Alenka: Res je, smo z različnih koncev Slovenije in tudi študirale nismo vse na isti fakulteti. Spoznale smo se na specializaciji iz pediatrije, na kroženju po oddelkih Pediatrične klinike v Ljubljani. Skupaj smo spoznavale različne oddelke, se učile o zdravju otrok, si nabirale prve izkušnje s kliničnimi pregledi otrok, se učile za kolokvije in na koncu za specialistični izpit iz pediatrije.
Ste od nekdaj vedele, da želite postati pediatrinje in pomagati bolnim otrokom in njihovim staršem, ali ste kot deklice sanjale o drugih poklicih?
Kristina: Kot deklica sem najprej sanjala, da bom učiteljica, potem pa sta me že v prvih razredih osnovne šole začela zanimati človeško telo in prva pomoč. Za pediatrijo pa sem se odločila predvsem zato, ker zelo rada delam z otroki. Z njimi je vsak dan drugačen, pri delu z njimi pa so mi všeč njihova iskrenost, radovednost in neposrednost.
Mateja: Odkar pomnim, sem želela postati zdravnica, zato o svoji poti nisem v resnici nikoli prav zares razmišljala, ampak se mi je zdela že kar samoumevna. Pravzaprav je bila pediatrija edina smer, ki me je kdaj zanimala, saj imam delo z otroki res rada. Vedno znova me ta mala bitja presenetijo s svojo bujno domišljijo, in ker otroke srečujemo v daljšem obdobju, je delo še posebej lepo.
Alenka: Kot deklica sem želela biti marsikaj, med drugim arhitektka, pisateljica, primabalerina, arheologinja ali znanstvenica. Za medicino sem se odločila šele v 4. letniku gimnazije, saj sem si predvsem želela delati z ljudmi, ne pa s papirji v pisarni. Me je pa takrat bolj zanimala psihiatrija, kasneje interna medicina in nevrologija. Za pediatrijo sem se odločila šele med pripravništvom, ko sem videla, da je delo z otroki res lepo in nagrajujoče.
Dina: Med pripravništvom sem najprej krožila na dermatologiji in oftalmologiji, ki sta se mi zdeli zelo zanimivi, in sem razmišljala, da bi se odločila za eno od teh specializacij. Pediatrija je prišla na vrsto nekoliko kasneje. Ko pa sem začela krožiti na pediatriji in od blizu spoznala delo z otroki in njihovimi starši, ni bilo več nobenega dvoma, takoj sem vedela, da je to specializacija, ki jo želim. Zdelo se mi je, da sem našla področje, na katerem lahko združim vse, kar je pri zdravniškem poklicu zame pomembno.
Patricija: Kot deklica sem bila tiha in radovedna, vedno sem nekaj brala in razmišljala, kako stvari delujejo. Takrat sem imela veliko idej, kaj bom, ko bo velika. Od učiteljice matematike, mikrobiologinje, kemičarke do dramske igralke. Za medicino sem se odločila v gimnaziji in to je bila moja najboljša odločitev, ki bi jo vedno znova ponovila. Med študijem sem se odločala med interno medicino in pediatrijo, prepričal pa me je prvi teden kroženja na pediatriji med opravljanjem pripravništva. Nič ni lepšega kot videti pozitiven odziv na zdravljenje in napredek pri otrocih. Ko se jim po bolezni vrne tista hudomušnost in veš, da si naredil nekaj dobrega.
Zakaj ste se odločile za zdravniški poklic?
Kristina: Za zdravniški poklic sem se odločila tudi zaradi težke izkušnje v mladosti, ko sem izgubila očeta. Ta izkušnja me je močno zaznamovala in mi pokazala, kako dragoceno je zdravje ter kako pomembno je, da znaš človeku pomagati, ko to najbolj potrebuje. Zato sem si želela poklica, v katerem lahko s svojim znanjem zdravim ljudi, jim pomagam do boljšega zdravja in jim hkrati dam občutek podpore in varnosti.
Patricija: V gimnazijskih letih sem spoznala, da je možno združiti znanost in pomoč ljudem v poklicu, ki bi ga rada opravljala. Da bom zdravnica, sem se odločila po dogodku, ki je pretresel našo družino. Po hudi prometni nesreči mojega brata sem spoznala, da je včasih potreben čudež, predvsem pa spretne kirurške roke in znanje zdravnikov, da se lahko življenje mladostnika normalno nadaljuje.
Pravite, da se je ideja o spletni strani in družbenih profilih PetPediatrinj rodila spontano, na večernem druženju.
Alenka: Tako je, v pediatričnih ambulantah smo videle, da starši ob pregledu prejmejo številne informacije, a si jih včasih težko zapomnijo. Zato iščejo informacije na spletu, ki pa niso vedno preverjene in točne. Želele smo si, da bi imeli na družbenih medijih, ki jih starši uporabljajo, lahko dostopne in preverjene informacije o zdravju otrok.
Iz tega je nastala knjiga za starše Spet smo bolni. Ste si kdaj zamišljale, da bo vaš projekt prerastel v knjigo? Kakšna je bila vaša izkušnja pisanja?
Alenka: Pravzaprav smo že zelo hitro dobile idejo o knjigi, a je kar nekaj časa zorela. Videle smo, da na tržišču ni slovenskega priročnika o zdravju otrok, so samo prevodi tujih avtorjev, ki pa zaradi različnih zdravstvenih sistemov morda ne podajo vedno ustrezne informacije o tem, kako poteka obravnava otrok pri nas. Po dobrem letu skupnega ustvarjanja na Instagramu in zelo dobrem odzivu na naše objave pa smo resneje zagrabile idejo o knjigi in to predstavile urednici pri Mladinski knjigi.
Kot mlajša sem sicer sanjarila, da bi bila pisateljica. Predstavljala sem si, da bi v miru in samoti v koči ob jezeru ali morju dolge dneve pisala romane. Pisanje knjig se mi je zdelo vedno zelo romantično. Realnost je bila precej drugačna, saj sem knjigo pisala ob redni službi in drugih obveznostih in je bilo včasih bolj naporno kot pa romantično.
Mateja: Mislim, da vsi, ki radi beremo, sanjamo o tem, da bomo nekoč napisali knjigo. V resnici se knjige nisem nikoli lotila, sem pa včasih pisala pravljice za otroke. Knjiga Spet smo bolni je nastala precej spontano in s pomočjo naše urednice Petre Julie Ujawe je bilo pisanje pravzaprav zelo prijetno in tekoče, včasih seveda tudi naporno, saj je bilo težko usklajevati službo, malo navihanko doma in lovljenje rokov za oddajo.
Pridružile ste se tudi pobudi Branje na recept. Kaj vam osebno pomeni branje, zakaj bi morali otroci in starši brati?
Alenka: Zelo rada berem različne knjige, od kriminalk do psihološko-družinskih romanov in japonskih avtorjev. Pri branju se mi odpira nov svet, dobim vpogled v razmišljanje drugih ljudi, s čim se ukvarjajo, kaj jih navdihuje in kakšne težave imajo. Zdi se mi pomembno, da se branje približa tako otrokom kot najstnikom in odraslim, saj krepi besedni zaklad, spodbuja razumevanje drugih, širi obzorja in preprosto polepša vsakdan.
Kristina: Kadar mi čas dopušča, tudi jaz rada berem knjige. Branje mi pomeni trenutek, ko se ustavim, odmaknem od vsakodnevnega tempa in za nekaj časa odidem v drug svet. Otrokom pa branje odpira domišljijo, bogati njihov jezik in jih uči razumevanja drugih, kar se mi zdi zelo pomembno. Staršem pa daje priložnost, da z otrokom preživijo kakovosten čas in skupaj ustvarijo ljubezen do knjig. Zato se mi zdi pobuda Branje na recept tako lepa, ker branje ni le koristno, ampak je tudi nekaj, kar nas povezuje.
Mateja: Branje mi pomeni pobeg v druge svetove, kjer je vse mogoče. Od nekdaj sem zelo rada brala, v različnih obdobjih življenja manj ali več, vedno pa sem strašno rada kupovala knjige. Sicer menim, da človek nikoli ne more imeti preveč knjig. V zadnjem času precej bolje spoznavam tudi slikanice in knjige za otroke, saj se mi zdi izrednega pomena, da iz otroka naredimo bralca že v obdobju malčka. In to ni naloga vrtca ali šole, pač pa staršev. Knjige, ki so na voljo za najmlajše, so izjemne in velikokrat nam, staršem, pomagajo pri vzgoji, otrokom pa pri prepoznavanju občutij in spoznavanju drugačnih svetov, ki jih še ne poznajo.
Dina: Branje mi pomeni predvsem čas zase, ko se lahko za nekaj časa odklopim od vsakodnevnega tempa in se popolnoma posvetim zgodbi. Pri otrocih pa se mi zdi še posebej dragoceno, ker knjige niso pomembne samo za razvoj govora in domišljije, ampak nam lahko pomagajo tudi pri pogovorih o različnih občutjih in situacijah, s katerimi se otrok srečuje. Včasih je ob zgodbi veliko lažje načeti pogovor o strahu, bolezni, jezi ali kakšni veliki spremembi. Zato se mi zdi lepo, da otroku knjigo ponudimo že zelo zgodaj in mu s tem omogočimo pogovor, razmišljanje in skupne trenutke.
Patricija: Branje je zame kot meditacija. Pomeni mi umik od vsakdanjih skrbi in umiritev tempa. To je čas zame, ko odkrivam nove svetove, poglede in pridobivam nova znanja. Pri otrocih branje širi besedni zaklad, spodbuja domišljijo in sprejemanje drugačnosti. Otroke nauči, da ni nič narobe, če si en dan pogumna princesa in drug dan plašni zajček, oboje je pravilno. Pomaga jim, da se soočijo s čustvi in občutji, ki so včasih večji od njih. Skupno branje otroka in starša vzpostavi vez in lepe spomine za vse življenje.
Foto: Saša Kovačič
