6. marca, ko bi kolumbijski pisatelj Gabriel García Márquez praznoval stoti rojstni dan, je izšla njegova novela Avgusta se vidiva – v izvirniku in hkrati v več kot dvajsetih prevodih, tudi v slovenskem, pod katerega se je podpisala Vesna Velkovrh Bukilica. Karizmatičnemu pisatelju smo se poklonili s pogovorom, začinjenem s kolumbijsko glasbo dueta Zuluk.
Voditeljica Breda Biščak je novinarja Marka Jenštrleta uvodoma povprašala o njegovih spominih na srečanje z Márquezom – Jenštrle namreč velja za edinega Slovenca, ki se je kdaj srečal s kolumbijsko legendo. Povedal je, da je več kot deset let »metal trnek«, kot se je izrazil, da bi dobil intervju s slavnim pisateljem; ko sta se naposled le srečala, mu je Márquez naklonil pogovor, ne pa intervjuja. Vsebine pogovora ni objavil do njegove smrti.
Drugi sogovornik, Carlos Pascual, ki ga je Breda predstavila kot edinega slovenskega Mehičana, ki je kdaj srečal Márqueza, je dejal, da so se cele generacije južnoameriških pisateljev pravzaprav definirale po svojem odnosu do Márqueza – za nekatere je bil nedosegljiv vzornik, drugi so ga zavračali. Mnogi ustvarjalci so skrbno preučevali njegova besedila, zato da ne bi zveneli kot on. Na vprašanje, kako se je lotil branja tega posthumno objavljenega besedila, je dejal, da je pristopil brez pričakovanj, kot da bi poslušal zgodbo starega strica, ki ti je povedal že vse zgodbe. Priznal je, da besedilo ni brezhibno, saj tudi ne more biti glede na to, da gre za osnutek romana, ki ni bil nikoli dokončan, a je napisano v značilnem Márquezovem slogu, trdnem, jedrem, skoraj bibličnem.
Prevajalka Vesna Velkovrh Bukilica je opozorila na etično zagato posthumne objave dela. Vprašala se je, ali človekove pravice zastarajo s smrtjo in ali ni pravica tudi to, da nekaj zadržiš zase. »Če bi jaz odločala, bi Avgusta se vidiva izdala kot kritično izdajo z vsemi verzijami, ki obstajajo, in besedila ne bi opredelila kot roman, pač pa kot fragmente romana.« Kot je povedala, je imel Márquez sicer čudovit nasvet za prevajalce: »Dobro preberi in nato napiši po spoimnu. Pri prevodu je pomembno ujeti ton. Potem pa je prevajanje besedila postalo zagonetno. O enem stavku sem razmišljala tri mesece, to se mi še ni zgodilo. Hotela sem biti zvesta originalu in ta tekst je bilo najbolj zahtevno prevajati.«
Nekateri kritiki so v Avgusta se vidiva iskali sledi feminizma, emancipacije ženske želje, Bukilica pa pravi, da je Márquez v tem besedilu načel nekaj bolj relevantnega oziroma nekaj kar šele postaja relevantno: to je starizem. Po njenem mnenju ni toliko važno, da je glavni lik besedila ženska, temveč to, da se ta ženska, Magdalena Bach, začenja počutiti staro. Glavni poudarek dela je, da njena sla po življenju, ki jo simbolizira sla po spolnosti, ne usahne s starostjo in telesnim pešanjem. Za konec je citirala besede neznane kritičarke – Avgusta se vidiva Gabovi legendi ničesar ne prida, a ji tudi ničesar ne odvzame.
