Obstajajo
dela, ki so se iz takšnih in drugačnih razlogov vpisala v zgodovino svetovne
književnosti. Dela, h katerim se nenehno vračamo, ker so v danem
družbenozgodovinskem kontekstu širila meje zmožnosti književnosti tako na formalni
kot na vsebinski ravni, tista, ki so v določenem času odpirala teme,
pripovedovala zgodbe, ki so morale biti povedane in ki ne nazadnje rezonirajo
še danes. To bi bila morda lahko ohlapna definicija pavšalne oznake literarni
kanon, ki pa pravzaprav sega kilometre in kilometre onkraj kanona,
kot ga razumejo literarnozgodovinski učbeniki. Ta namreč zajema le delček resničnega
kanona, pri čemer partikularnost sploh ni največja težava, temveč prej dejstvo,
da je izbor vedno izbran s položaja moči, s položaja, ki ga ne zaznamuje
le zgodovinski tu in zdaj, temveč tudi svetovni nazor tistih, ki tovrsten
položaj zasedajo. Misel ni nova, a zato nič manj relevantna, in na srečo v
zadnjih letih, desetletjih, različni literarni in družbeni tokovi kanon,
kot ga je zastavila peščica, poskuša na novo opredeliti ali pa vsaj osvetliti
temnejše kotičke t. i. kanoničnih del.
To je le eden od možnih vstopov v
delo Empuzij poljske avtorice Olge Tokarczuk, prvo, ki ga je napisala,
potem ko je prejela Nobelovo nagrado, a zato se vstop ne zdi prav nič manj
legitimen. Dogajanje je postavljeno v začetek 20. stoletja, v takratni
Göbersdorf, oziroma današnje Sokołowsko, kamor v zdravilišče za pljučne bolezni
doktorja Brehmerja prispe mlad jetičnik, študent Wojnicz. Aluzija na Mannovo Čarobno
goro je jasna, le da Wojnicz ob silnih kvaziintelektualnih pogovorih sobolnikov
v skladu s podnaslovom – naravnozdravilska srhljivka – začne odkrivati, da se v
kraju dogajajo tudi sila nenavadne reči. Racionalno nepojasnljive, nadnaravne,
če hočete. In prav to je morda ena močnejših plati romana, nenehno sprevračanje
znanega v neznano. Avtorica si sposodi znan, morda celo nekoliko suhoparen
pripovedni okvir, ki pa ga prikroji po svoje – napolni ga z dolgoveznimi
pogovori, predvsem o ženskah, jasno, vendarle smo v Gostišču za gospode,
v katerih najdemo kalejdoskop mizoginih sodb in tolmačenj. Saj veste, po naravi
– zaradi bilirubina, potujoče maternice ali česa že – so ženske nežnejše,
občutljivejše, neracionalne, v skrajnih primerih histerične intakonaprej,
intakonaprej. V danem zgodovinskem trenutku takšna prepričanja niso
anahronistična, a kaj naj z njimi počnemo danes?
Ne gre za to, da bi Olga Tokarczuk, vsaj tako se zdi, hotela z
romanom obračunati z duhovi preteklosti, temveč prej precej pikro uperi ost v
naše dojemanje preteklosti, kanona, če želite. Kot namreč izvemo v
avtoričinem pripisu na koncu, so vsi ti veleintelektualni komentarji vzeti iz
kanoničnih del svetovne književnosti, napaberkovani od Ovidija do Borrougsa,
ter sešiti skupaj v duhovnozgodovinsko fresko svetovnega kanona. No, vsaj t. i.
zahodnega, to je treba priznati, a na tem mestu nimamo časa za dlakocepljenje. In
spet se avtorica ne ustavi le pri tem, ne gre za moralistično oštevanje vseh
teh stricev, temveč z neverjetno veščim součinkovanjem vsebine in forme
poudari pomembnost različnih načinov zrenja. Ne gre za to, da bomo zdaj vse te
avtorje ukinili, nihče jim ne odreka ničesar, temveč prej zato, da so
bili nekaj, a ne samo to, ne samo to, kar se je skozi čas
zacementiralo z različnimi orodji kanonizacije. Gre preprosto za ponovni poziv
k zavedanju kompleksnosti resničnosti, tako tiste zgodovinske kot trenutne, a
brez škodljive relativizacije. Oziroma kot to veliko bolje zapiše Olga Tokarczuk:
»[Wojnicz] čuti, da je ta svet naokrog kulisa, naslikana na papirnati zaslon,
da bi lahko potisnil prst v to veličastno krajino in zvrtal vanjo luknjo, ki bi
vodila naravnost v ničnost. In da se bo začela, ta ničnost, izlivati od tam kakor
povodenj in bo naposled dosegla tudi njega, ga zgrabila za goltanec.« In ničnost, kot izvemo v romanu, tudi tista
najtemnejša, nikoli pravzaprav ni nična, povsem prazna, le naučiti se moramo
gledati.
Skratka, gre za poziv k nenehnemu preobračanju, ne nazadnje
nas že sam naslov – avtoričin neologizem, aluzija na Empuzo, čarovnico iz
Aristofanovih Žab, ki lahko spreminja svojo podobo – nagovarja k
nenehnim metamorfozam. Nas potem res lahko preseneti, da se Empuzij
preko Čarobne gore izteče v svojevrstnega Orlanda?
V tem kontekstu se v enem od
pogovorov izkristalizira ena pomembnejših idej, in sicer prav zagovor pogleda,
ki vidi onkraj ustaljenega, pogleda, ki ga ne omejujejo poprejšnje védenje in pričakovanja.
Kot Wojnicza pouči študent umetnosti Thilo, eden od jetičnih bolnikov: »Danes
umetnost misli […], da je predstavljeni predmet zgolj projekcija našega uma,
to, kar vemo o predmetu, nimamo pa dostopa do tega, kako ta resnično izgleda
niti kaj je … Torej celo tradicionalna figurativna umetnost prej ustvarja
predmete, kot predaja resnico o njih v stvarnosti. Prav s tem zapira naš um,
namesto da bi ga odpirala. […] Toda moderna, napredna umetnost, ta iz
dvajsetega stoletja, ima že veliko večje ambicije. Izstopiti hoče iz teh
omejitev, sprožiti revolucijo v zaznavanju, rada bi stvari uzrla na novo, z
veliko točk zrenja hkrati, celo s tistih na videz nemogočih.«
Hecno, kako se zdi, da smo stoletje
za tem, ko so avantgarde brezkompromisno prevpraševale formo in same načine
obstoja umetniškega dela, vsaj na polju literarnega mainstreama – vsa
čast izjemam – ponovno pristali na golo poenostavljeno reprezentacijo
stvarnosti. Seveda se zastavlja vprašanje, v kakšni meri je resnično
avantgardno pisanje mogoče danes, potem ko so bile vse pesmi že napisane,
postmodernizem pa jih je preigral do obnemoglosti. Smo torej obsojeni na
epigonstvo ali pa je tudi danes vendarle mogoče odkriti nov način zrenja in ga
nato celo ubesediti? Vsakič znova se mi zdi, da so imeli formalisti prav, šele
ko dosežemo potujitev, se lahko začnemo pogovarjati zares. In to ne velja le za
književnost, temveč princip lahko apliciramo širše na celotno družbo. Kot v
romanu pravi dr. Sempreweiß: »Obstajata dva stebra delovanja vseh družb:
hipokrezija in konformizem […]. Hipokrezija se torej vedno nanaša na vznesene
ideje, ki izgrajujejo skupnost. Treba je vanje verjeti in kazati, da vanje
verjameš, toda v bistvu teh idej nihče ne jemlje čisto resno. Te ideje so za druge
in bi morale obvezovati druge. Konformizem pa je način, kako se gibljemo v tem
izmišljenem svetu, in narekuje ignorirati vse, kar odstopa in se ne prilega.
Temu pa služi pozaba.« Morda pa gre preprosto za to, da ne smemo pozabljati.
Piše: Sašo Puljarević
Olga
Tokarczuk: Empuzij. Prev. Jana Unuk. Ljubljana: Cankarjeva založba,
2024.
