Na družbenih omrežjih, če gre verjeti hitremu pregledu podatkov, ki jih izvrže poljubni internetni brskalnik, v povprečju preživimo nekaj manj kot dve uri in pol na dan. Je to veliko? Malo? Ne bi špekuliral. Navsezadnje je verjetno edino higienično vsake toliko izklopiti možgane, in če se ob tem najraje zatečete k pomirjujočemu drsenju med neštetimi ljubkimi mucami in kužki, ki za povrh počnejo še ljubkejše bedarije, vam ne morem zameriti. Vprašanje bom zastavil drugače: V kolikšni meri sami izbiramo vsebine – muce in kužke –, ki jih použivamo v teh slabih dveh urah in pol? V kolikšni meri gledamo, kar mislimo, da želimo videti? Da so algoritmi, ki nam servirajo vsebine, presneto lucidni, je že stara novica – in za hip zanemarimo, da so podkupljivi –, a zdi se, da se vseh plasti ne zavedamo niti tisti, ki smo prepričani, da smo perfidnost algoritmov spregledali, in si morda celo domišljamo, da jih lahko nadigramo.
Novela Vse to smo videli nizozemske avtorice Hanne Bervoets se zdi dober primer nezavednega drsenja v različne skrajnosti prav tistih ljudi, ki naj bi pazili, da tja ne zapadejo drugi. Pripovedovalka je namreč zaposlena v podjetju, ki ga najema neimenovano družbeno omrežje za odstranjevanje vsebin, ki niso v skladu s smernicami podjetja in vsaj deloma tudi s tistimi splošno družbenimi ne. Čeprav gre za fiktivno zgodbo, v njej zlahka prepoznamo ljudi, ki vam bodo s Facebooka zbrisali fotografijo, če se bo na njej pojavila ženska bradavička (moške so baje benigne). Ljudi, ki bodo umaknili vašo objavo, v kateri boste bentili, da so »vsi muslimani teroristi«, medtem ko bo vaš kolega povsem brez zadržkov še naprej lahko z velikimi tiskanimi črkami vpil, da so »vsi teroristi muslimani«. Teroristi pač niso »zaščitena skupina«, v čem je tukaj sploh problem? In čeprav so vsi ti spletni pametnjakoviči, nadobudni gavnarji, stari strici in pijane tete, ki se zgražajo nad migranti, geji, aktivistkami ipd., nepozabno naporni, debata z njimi pa neprijetnejša od obiska zobozdravnika, Bervoets v delu, kolikor ji to dopušča kratka forma, poudarja predvsem, kako neopazno, brezšivno se nas oprimejo takšna ali drugačna stališča, ki so bila morda še do predvčerajšnjim v popolnem nasprotju z našim vrednostnim sistemom. Tako se protagonistkinemu sodelavcu Zemlja lepega dne ne zdi več tako zelo okrogla, krivi pa smo, jasno, pregovorni libtardi, ki ne znamo na izust povedati, kaj za vraga je hotel Eratosten dokazati, ko je mahal s tisto svojo paličico. Podobno se, na primer, tudi sami protagonistki ne zdi prav nič narobe, ko partnerko med seksom malo močneje zgrabi za vrat. Pa sploh ne gre za čistunstvo: če vse strani privolijo, počnite, kar vas je volja, poudarek leži drugje.
Kar uspe Bervoets v noveli prikazati, je namreč postopno zmanjšanje senzibilnosti, ki se nato preslika iz spletnega življenja tudi v resnično. Kot že sam naslov pove – vse to smo že videli in zakaj bi nas torej čudilo. Desenzibilizacija se zagotovo zgodi hitreje pri moderatorjih vsebin na družbenih omrežjih, ki so toliko intenzivneje izpostavljeni prav potencialno spornim vsebinam, a tudi naključni mimoidoči nismo imuni. Ne nazadnje si lahko ogledamo skrajen, a konkreten primer. Ko je leta 2017 prišlo do genocida nad ljudstvom Rohinga, muslimansko manjšino v Mjanmaru, je pri razširjanju sovražnega govora in podpihovanju nasilja ključno vlogo odigral prav Facebook. In ne gre za natolcevanja prosto po občutku, leta 2018 je sam Facebook naročil neodvisno poročilo, v katerem lahko preberemo, da Facebook ni postal le sredstvo za tiste, ki so hoteli širiti sovraštvo in povzročati nasilje, temveč je določene spletne objave mogoče povezati z resničnimi nasilnimi dogodki.
Skratka, splet ni vakuum, ki ne odzvanja, in neke vrste moderiranje vsebin na družbenih omrežjih se zdi nujno. A če je Bervoets z delom hotela opozoriti predvsem na nevzdržne delovne razmere moderatorjev, ki so pri neimenovanem družbenem omrežju morali pregledati ogromno število objav na dan, pri tem pa jim podjetje ni dajalo nikakršne psihološke podpore, se zdi, da je tovrstno debato le v nekaj letih povozil čas. In v tem se kaže nekakšna perverzna ironija, kajti če smo se leta 2019 pogovarjali o delovnih razmerah moderatorjev, ki so podjetje tudi javno obtožili, da jim je delo pustilo trajne psihološke posledice, danes govorimo o tem, ali moderatorje sploh potrebujemo.
Ob nastopu drugega Trumpovega mandata je Mark Zuckerberg, predsednik upravnega odbora Facebooka, podjetja, ki ga danes poznamo pod imenom Meta, prav ta Mark, ki je pred nekaj leti začasno ukinil Trumpov profil na Facebooku, napovedal spremembe na področju moderiranja vsebin. Presodil je namreč, da se je javni diskurz, prikladno z menjavo predsednika ZDA, spremenil in da določene teme niso več tabu, prav tako pa se mu zdaj zdi preverjanje dejstev odvečno.
Seveda so tovrstne poteze zapakirane v visokoleteče krilatice o svobodi govora, omogočanju izražanja sleherniku, o boju proti vse hujši politični korektnosti in ne nazadnje proti cenzuri, a takšne argumente je le s težavo mogoče sprejeti. Že pred časom se je namreč zabrisala meja med tem, kdo je na družbenih omrežjih produkt, in tem, kdo komu kaj oziroma koga prodaja. Ker v neoliberalni ekonomiji velja there is no free lunch (brezplačno kosilo ne obstaja), to pomeni, da nam brezplačno uporabniško izkušnjo omogočajo le zato, ker z njo profitirajo. Prihaja torej do monetizacije našega časa in pozornosti, ki pa je prav zato, ker smo vse to že videli, desenzibilizirana do te mere, da zahteva niti ne nujno vse močnejše, temveč predvsem personalizirane dražljaje, zaradi katerih bomo na družbenih omrežjih vztrajali čim dlje. Le upamo lahko, da se bomo na neki točki tako kot protagonistka zavedeli, kako globoko smo pod praporom svobode zabredli.
Facebookov začetek nikakor ni bil plemenit, dvomim, da tudi družben, a danes se privrženosti kapitalu niti iz vljudnosti ne trudi več skrivati, in če se v trenutnem geopolitičnem vzdušju zdi, da je vsak poskus nadzorovanja in omejevanja, ki bi služil družbi, že vnaprej obsojen na propad, je morda skrajni čas, da se vprašamo: Kaj za vraga počnem[o] tukaj?
Piše: Sašo Puljarević
Hanna Bervoets: Vse to smo videli. Prev. Stana Anželj. Mladinska knjiga: Ljubljana, 2023.
