Uroš Buh je vsestransko nadarjen glasbenik,
multiinštrumentalist in avtor, ki se strastno predaja kolesarjenju in teku. Piše
intervjuje za reviji Tekač in Bicikel, pred kratkim je spisal biografijo enega
najboljših slovenskih kolesarjev Mateja Mohoriča z naslovom Mohopedija. Njegova
nova knjiga E-kolesarska potepanja je vodnik s 50 predlogi za čudovite
kolesarske ture po Sloveniji z električnim kolesom.
Vaša nova knjiga je res obsežen vodnik, ne le po količini
izletov, ampak tudi po informacijah in fotografijah. Zelo je razdelana, v njej
ste zapisali, kako zahtevne so določene poti, koliko časa vzamejo itd. Koliko
časa vam je vzelo pisanje vodnika?
Ideja zanj je bila postavljena že prej, saj sem ta projekt 'podedoval'
od prejšnjega avtorja. Urednica Saša Kozarov, s katero se poznava iz kolesarskih
krogov, mi je dala na voljo izlete, ki jih je ta avtor prej začrtal, a sem se
odločil vseeno iti od začetka, zato je trajalo dlje. Vzelo mi je kakšni dve
leti. Če bi samo to počel v življenju, bi šlo hitreje, tako pa je bilo že
zaradi vremena malce težje.
Vsaka pot je opisana, ima označeno težavnost, zemljevid. Ste
se ustavljali na poti in si kaj zapisali, da vam ne bi ušlo iz spomina?
Večinoma sem si vse zapomnil in pisal pozneje. Že pred potjo
sem seveda načrtoval traso, približno vedel, kje bom šel, kje bom kaj preveril
ali fotografiral, tako da se je proces pomnjenja zame začel že doma. Od vsega
začetka sem vedel, da bom vse fotografiral s telefonom, in si celo nabavil neko
stojalo, ki sem ga dal na krmilo, vendar sem ugotovil, da je nepraktično, saj
je bil telefon izpostavljen vremenskim vplivom, poleg tega sem se vedno moral
ustaviti ali vsaj zelo upočasniti, da sem naredil lepo fotografijo. Celo nekaj
akrobacije je bilo treba, tako da tega niti ne priporočam. (smeh) Fotografije
so moje, niso profesionalne, ker bi sicer to zahtevalo bistveno več časa in
organizacije.
Ali ste se morali kdaj vračati?
Tri različne trase sem moral večkrat ponoviti zaradi fotografij
in vremena, sicer sem imel s slednjim kar srečo.
Kateri konec Slovenije vas je najbolj presenetil, glede na
to, da pravite, da ste prej večinoma ostajali v osrednji Sloveniji?
Močno mi je v spominu ostal krog, ki ga začnem v Sevnici. To
so prečudoviti kraji, kjer praktično ni obiskovalcev oziroma ljudi, ki niso
domačini. Tudi Rogličev krog, kot sem ga poimenoval, ki gre iz Zagorja ob Savi
in čez njegov rojstni Kisovec, je res lep. Zasavska Sveta gora je prav tako dih
jemajoča, tam ni nikogar, asfalt je božanski. Sicer je treba voziti v klance,
kar je meni ljubo, ampak si praktično sredi slovenske divjine, vendar vseeno v
tako urejenem okolju, da te prevevajo nori občutki. Verjetno je k temu
prispevalo dejstvo, da teh poti prej še nisem prevozil.
Kar nekaj slovenskih znamenitosti je zajetih v teh trasah.
Kako jih je videti s kolesarskega sedeža, je drugače?
Nedvomno, ker že v osnovi vzpostaviš drugačen psihološki
stik, saj ni bariere. Če se pripelješ z avtom, sediš, gledaš skozi steklo, si v
coni udobja, stopiš iz avta ali z avtobusa, si ogledaš, greš nazaj v notranjost
prevoznega sredstva in nato naprej. Drugače je, če prideš tja bolj naravno, tako
da je kolesarjenje del tvojega raziskovanja narave in znamenitosti. Ob vsaki
stvari, ki jo tako vidiš v živo, obnemiš. Recimo pri mostovih reke Krke se najprej
pelješ čez Krakovski pragozd, kar mnogi ne vedo, da sploh obstaja v Sloveniji.
Potem se v okolici Šentjerneja pripelješ do ostankov rimskih stavbišč in je
preprosto težko verjeti, da je vse to staro več kot 2000 let. Res je čudovita
izkušnja.
V knjigo ste vključili razvoj kolesa in zgodovino
kolesarstva. Zakaj vam je bilo to pomembno?
Zdi se mi, da povprečen bralec ali kolesar ve zelo malo o
tem, zato se mi je zdela lepa priložnost, da spregovorimo o tem. V 150 letih razvoja kolesarstva smo prišli daleč,
hkrati pa imamo še vedno isti koncept: dva pedala, dve kolesi, sedež, krmilo in
to je to. A po drugi plati si zdaj lahko pomagamo z umetno inteligenco, ki sega
bistveno dlje od električnih koles. Zato se mi je zdelo vredno popisati, kako
se kolesarstvo razvija v športu, kam to pelje, morda sem dal neke smernice. Mislim,
da bo ta knjiga pritegnila mnoge, in to ne le z izleti po Sloveniji.
Kako ste odkrili e-kolesarjenje?
Bilo je neizogibno. Leta 2018 smo bili prvič na jezeru
Garda, kjer je za prvomajske počitnice največji kolesarski festival v tem delu
Evrope. Šel sem z gorskim kolesom in tam je bilo že skoraj 50 odstotkov električnih
koles. Slovenci smo z zakasnitvijo sledili trendu, ta kolesa so bila draga, kapaciteta
baterij ni bila dovolj zmogljiva. Potem so me počasi začeli prehitevati v
klanec. (smeh) Sprva sem imel odklonilen odnos do tega, češ da podpirajo
lenobo, a danes povsem mislim drugače. Seveda kolesariš, to ni motor. Če to pomeni,
da je več ljudi v naravi, da se njihov živčni sistem sprošča, da domov pridejo bolj
spočiti, bolj dojemljivi do svojih družin in partnerjev, kar je nujno v današnjem
svetu stresa, je to zmaga. Veliko starejših parov vidim kolesariti skupaj, to
zdaj omogoča ogromno možnosti druženja, priljubljeni so team buildingi z
e-kolesi, skupinski izleti itd. To je popolna prihodnost za tiste, ki si morda
sicer ne bi izbrali klasičnega kolesa. V Parizu, denimo, je javni sistem
izposoje koles elektrificiran, prevoziš lahko celo prestolnico.
Napisali ste še, da kolesarite med marcem in novembrom, da
skoraj ni dneva, da ne bi bili na kolesu. Pozimi raje tečete, a predvidevam, da
sobnega kolesa nimate?
V resnici moram reči, da že konec januarja začnem
kolesariti, trenažerjev in sobnih koles pa ne maram. Nisem navdušen nad
kolesarjenjem v zaprtem prostoru in gledanjem v ekran. Najbrž sem preveč
romantična duša in grem raje v naravo, četudi dežuje, zato včasih tečem, da
delujejo druge mišice itd. Kolegi sicer pravijo, da so trenažerji zabavni in da
bi moral poskusiti. (smeh) A zagotovo podpiram vsako obliko rekreacije, vsak
naj to počne po svojih zmožnostih.
