Problem treh teles je prelomno znanstvenofantastično delo kitajskega avtorja Liu Cixina. Osnovna ideja dela temelji na kompleksni problematiki iz fizike, znani kot problem treh teles, za katerega je značilno, da gibanja treh nebesnih teles zaradi njihovega vzajemnega gravitacijskega vpliva ni mogoče natančno napovedati. Roman skozi ta koncept odpira vprašanja ranljivosti razvoja civilizacij ob nepredvidljivih zunanjih dejavnikih, stika med civilizacijami ter vloge znanosti pri njihovem razumevanju. Hkrati je zgled, kako lahko znanstvena fantastika služi kot prebrisano orodje za kritični premislek o prihodnosti, saj avtorju omogoča posredno obravnavo družbenih vprašanj, ki bi bila v neposredno realistično zasnovani pripovedi bistveno občutljivejša.
Z literarnovednega vidika roman izstopa predvsem zaradi lucidnega vključevanja velikih znanstvenih in kozmoloških konceptov v pripovedni okvir, umeščen v čas kitajske kulturne revolucije (1966–1976). Kot prevajalka, sinologinja in komparativistka se ne čudim, da je delo poželo tolikšen uspeh doma in zunaj Kitajske ravno zaradi pronicljive jukstapozicije surove, realistično prikazane zgodovinske realnosti kulturne revolucije v kontrastu z naprednim znanstvenofantastičnim konceptom problema treh teles. Tematsko je obdobje kulturne revolucije v kitajski književnosti tradicionalno domena t. i. književnosti brazgotin, ki je visoko emocionalna, realistična in osredotočena na osebno ter družbeno travmo. Liu Cixin pa je tukaj naredil radikalen rez: to travmo je vzel kot izhodiščno točko za kozmični nihilizem. Jukstapozicija deluje kot žanrski hibrid, ki presega lokalni zgodovinski spomin in ga transformira v univerzalno eksistencialno vprašanje. Menim, da največja vrednost tega čtiva izhaja ravno iz inovativne jukstapozicije zgodovinske travme in kozmološke imaginacije – bolj kot pa iz same literarne izpiljenosti pripovednega ritma ali psihološke poglobljenosti literarnih oseb, ki sem ju večkrat pogrešala.
Prevajalski izziv pri tem romanu je bilo iskanje ustrezne znanstvene in spekulativnoznanstvene terminologije. Želela sem, da ta v ciljnem jeziku ne bi zvenela preveč tehnično ali okorno, temveč živo in naravno – tako, kot bi o teh vprašanjih zunaj predavalnic, morda ob kozarcu piva, razpravljali fiziki. Posebno pozornost je zahtevalo iskanje skovank, ki bi v slovenščini delovale, a hkrati nosile pronicljivost skovanke v izvirnem jeziku. Drugi izziv so predstavljale številne kitajske kulturnozgodovinske reference, ki jih nisem želela pretirano tlačiti v opombe. Tretji izziv je bilo iskanje ustreznega pripovednega ritma. Pri tem sem se večkrat znašla v zadregi, saj sem imela nemalokrat občutek, da v pripovedi mestoma nekaj manjka ali ostaja neizrečeno. Liu Cixin se sicer navezuje na tradicijo t. i. trde znanstvene fantastike, v kateri imajo znanstvene ideje osrednjo vlogo pri razvoju pripovedi. Obenem pa to tradicijo nadgrajuje s specifično kitajsko zgodovinsko izkušnjo in družbenim kontekstom. Prav spoj znanstvene imaginacije, filozofskih vprašanj in zgodovinskega spomina daje romanu prepoznaven pečat. Kar zadeva literarno izpiljenost samega besedila, se mi zdi drugi del trilogije, ki ga trenutno prevajam, Temni gozd, v tem pogledu prepričljivejši.
Pri tem velja opozoriti, da slovenski prevod Problema treh teles sledi strukturi mednarodno uveljavljene angleške izdaje prevajalca Kena Liua. V tej izdaji je vrstni red nekaterih poglavij drugačen kot v kitajski izvirni izdaji. Poglavja, ki obravnavajo dogajanje med kulturno revolucijo, so v angleškem prevodu postavljena na sam začetek romana. Takšna uredniška odločitev bralca že na prvih straneh sooči z zgodovinsko travmo, ki ključno zaznamuje protagonistko Ye Wenjie, ter okrepi razumevanje motivacije za njena poznejša dejanja. Ken Liu, ki je sicer tudi uveljavljen avtor znanstvene fantastike, je s to preureditvijo poglavij nedvomno pomembno posegel v strukturo romana. Vendar po poročanju Alexandre Alter v članku Why is Chinese Sci-Fi Everywhere Now? Ken Liu Knows, ki je bil objavljen 3. decembra 2019 v New York Timesu, ni šlo za samovoljen prevajalski poseg. Ken Liu se spominja, da je Liu Cixin njegov predlog za zamenjavo poglavij nemudoma podprl z besedami: »Tako (zaporedje) sem tudi sam prvotno želel.« Članek obenem navaja, da naj bi bil prvotni vrstni red v kitajski izdaji spremenjen zaradi uredniških pomislekov glede politične občutljivosti uvodnih prizorov kulturne revolucije.
Liu Cixin je bil sicer rojen leta 1963 v Pekingu, a je odraščal v Yangquanu v provinci Shanxi, kjer ustvarja še danes. Njegovi starši so bili namreč v času kulturne revolucije tja poslani na delo v rudnike. Liu Cixin je delal kot inženir računalništva v elektroenergetiki, in sicer v hidroelektrarni. Pisati je začel v devetdesetih letih 20. stoletja, ko je kitajska znanstvena fantastika po letih stagnacije ponovno dobila zagon v okviru t. i. »tretje generacije kitajskih pisateljev znanstvene fantastike«, kateri pripadata tudi Han Song in Wang Jinkang. Pri tem je pomembno vlogo odigral chengdujski krog, zbran okoli vplivne literarne revije Svet znanstvene fantastike. Ta revija je že od osemdesetih let dalje osrednje stičišče sodobne kitajske znanstvene fantastike in Chengdu prostor, kjer so svoja dela objavljali najvidnejši avtorji nove generacije. Prav v reviji Svet znanstvene fantastike je Liu Cixin objavljal svoja prva odmevna dela, na primer Kroglasta strela, Sonce Kitajske, kasneje pa tudi Problem treh teles. Slednji ga je postavil kot mednarodno literarno avtoriteto. Dela Liu Cixina so namreč prevedena v številne jezike in pogosto analizirana v literarnih študijah.
Čeprav roman slovi po velikopoteznih znanstvenih idejah in osupljivih kozmoloških razsežnostih, sem bila ob prevajanju tukaj v Kazljah na Krasu, daleč od živahnega Pekinga, kjer sem preživela nekaj let svoje mladosti, avtorju najbolj hvaležna takrat, ko mu je v manj spektakularnih, vsakdanjih trenutkih uspelo ujeti tisto pristno »pekinškost«, ki se je danes nostalgično (in zagotovo tudi nekoliko poenostavljeno) spominjam. Tako imam pred očmi Da Shija, ki se mu iz ust še vali dim pravkar pokajene cigarete, medtem ko že sega po naslednji; klopce na Wangfujingu, na katerih sedijo ljudje, utrujeni od sveta; neskončne pekinške večpasovnice, po katerih se promet premika kot počasna svetlobna reka, ter skromen mantou z nekaj fermentirane zelenjave. Prav zaradi takšnih podrobnosti roman ni zgolj zgodba o stiku med civilizacijama, temveč tudi dragocen vpogled v vsakdanje življenje sodobne Kitajske. Med vrsticami velikih znanstvenih idej ohranja utrip konkretnega prostora, njegovih ljudi, navad in mestnih krajin. To je tudi plast romana, ki je v Netflixovi adaptaciji, prilagojeni predvsem globalnemu občinstvu, žal precej manj prisotna.
Ponudbo za prevajanje Liu Cixinovega romana Problem treh teles iz kitajščine sem zgrabila z obema rokama. Razumela sem jo kot dragoceno priložnost za nadaljnje poglabljanje v kitajski jezik in prostor ter hkrati kot izziv, kako slovenskim bralcem posredovati enega najvplivnejših sodobnih kitajskih znanstvenofantastičnih romanov.
Piše: Natalija Toplišek Jejčič
