S Simono Hamer, Suzano Zagorc in Petro Julio Ujawe – avtoricami zbirke Razmerja – se je pogovarjala urednica Lara Paukovič.
Zbirka Razmerjaje letos vstopila v drugo sezono – in to v velikem slogu. Novi romani so hitro našli pot do bralcev, ki uživajo v ljubezenskih in življenjskih zapletih, posebej pa me veseli, da jo soustvarjajo avtorice, ki znajo zgodbe pripovedovati tako, da ti zlezejo pod kožo. Ko se je zbirki nedavno pridružila še Cimra in zaokrožila letošnjo bero, sem z avtoricami Simono Hamer, Petro Julio Ujawe in Suzano Zagorc sedla za mizo in jih vse skupaj podrobno zaslišala. Kot urednica sem jim že večkrat gledala pod prste, a ker so vir neizčrpnega navdiha, sem o njihovem načinu dela, dilemah, zanimanjih in še čem izvedela še kaj novega. Upam, da boste tudi vi.
Vse ste svoje romane pilile na delavnici ljubezenskega romana. V kateri fazi ste bile, ko ste se prijavile na delavnico? Ste sinopsis romana napisale prav z namenom prijave ali je zgodba že prej obstajala, pa ste zgrabile priložnost, da jo izpilite?
Simona: Cimra je obstajala še pred prijavo na delavnico: kot libreto za muzikal, s katerim sem zmagala na natečaju Mestnega gledališča ljubljanskega. V romanu se zgodba in liki razrastejo v neke druge smeri, ampak zametki so pa bili. Prijavila sem se iz radovednosti in želje po novih kreativnih izzivih. Zelo rada imam ustvarjalno energijo, ki se vzpostavi na delavnicah, in ker sem v zadnjih letih navadno v vlogi mentorice, je bila sprememba pozicije zame prav osvežujoča.
Petra Julia: Kristinina zgodba je v moji glavi vsaj deloma že obstajala. Tam so živele pravzaprav vse sestre Zupančič, njihova dinamika in tudi neki zametki zgodb. Na delavnico sem se prijavila, ker nisem tako strastna bralka ljubezenskih romanov, da bi si drznila trditi, da zelo dobro poznam žanr. Zato si še zdaleč nisem domišljala, da bi ga zlahka usvojila. Hotela sem 'preveriti', ali bi morda vseeno lahko znala pisati takšne zgodbe. Želela sem si konstruktivne povratne informacije, mnenj drugih bralcev in brainstorminga, kakršnega smo potem zelo s pridom izkoriščali.
Suzana: Zasnova zgodbe je že obstajala, ni pa bila še spisana.
Vam je delo v skupini pozneje kakorkoli pomagalo, da ste v rokopisu dosegle prelomno točko? Kaj je najboljše, kar ste odnesle z delavnic?
Simona: Brez prijave na to delavnico moj romaneskni prvenec zagotovo ne bi bil žanrski. (nasmeh) So pa zame najdragocenejši izplen fantastični, talentirani in navdihujoči ljudje, s katerimi se še vedno občasno družimo in vzpodbujamo.
Petra Julia: Morda ne nujno prelomne točke, a vsekakor sem z delom v tej skupini dobila ogromno. Uživala sem v tem, da nas je deset povsem različnih posameznikov pisalo povsem različne zgodbe, da smo razmišljali vsak drugače, opazili vsak druge reči, si podajali mnenja, nasvete, namige in si zastavljali vprašanja, ki nam jih nihče drug ne bi, še najmanj sami sebi.
Suzana: Zelo koristno je bilo pridobiti mnenje o svojem tekstu od toliko pozornih bralcev, ki so tam z namenom, da podajo konstruktivno kritiko. Zelo prijetna izkušnja je bila.
Kako se kot avtorice definirate? Katere problematike vas v pisanju najbolj pritegnejo?
Simona: Sem v obdobju, ko me zanima predvsem feministična perspektiva na katerokoli temo. Pa to, da se igram, da najdem neki gušt v ustvarjanju – to je zame, čisto intimno, ključno. Tudi ko gre za res »zajebane« teme.
Petra Julia: Odnosi imajo na tisoče različnih odtenkov, nič ni črno-belo, ogromno sivine je vmes, a ta včasih ni vidna na prvi pogled. Zanimajo me ti odtenki vmes, neizrečeno, zadržano, 'zamerjeno'. Zanimajo me zgodbe tistih, ki imajo celo morda na videz vse ali pa jim vsaj 'res ni treba jamrati, ker jim ni nič hudega'. Resnica je tudi v resničnem življenju pogosto precej drugačna.
Suzana: Mene pa trenutno zanima predvsem ženska v povezavi z družbeno dinamiko, tudi v različnih zgodovinskih obdobjih. Oblikovanje ženske identitete, razvojne faze, vloge in vzorci, naša izkušnja bivanja, vzponi in padci; okovi – ki smo si jih nadele same, in tisti, ki nam jih je nadela družba; temelji, na podlagi katerih sprejemamo odločitve, in v kakšni meri jih lahko sprejemamo svobodno; tudi kanček ljubezni.
Na pisanje o ljubezni oziroma odnosih se v literaturi pogosto gleda zviška. Vas je to kaj skrbelo?
Simona: Ja. Ker sem vseeno 'kao' neka resna umetnica. (nasmeh) Ljubezenski roman je izjemno subverziven žanr in občutek imam, da sem skozenj lahko razprla tudi vse družbeno relevantne teme, ki so me zanimale: gentrifikacija, migracijska politika, prekariat, ženski užitek … ampak na svež, komunikativen način, ki mi je predstavljal svojevrsten ustvarjalni izziv.
Petra Julia: Ni me ravno skrbelo, a sem se tega ves čas zavedala. Vendar ljudje pogosto pozabijo, da je ljubezen povsod in da obstaja v različnih oblikah. Ta žanr mnogi jemljejo veliko manj resno in marsikdo še vedno težko prizna, da ga rad bere. Škoda. Konec koncev si v življenju vsi želimo nekoga, ki nas bo imel rad take, kot smo.
Suzana: Ne. V zakladnici svetovne literature je ogromno izjemnih ljubezenskih zgodb, ki niso niti najmanj trivialne. Me je pa malo skrbelo, kako se bo moj roman, ki ni 'ljubič', umestil v to zbirko.
Ljubezenski romani so bili v preteklosti označeni za pogrošno literaturo tudi zato, ker so utrjevali nekatere stereotipe. Kako ste se same spopadale s klišeji oziroma se jim izogibale?
Simona: Veliko razmisleka sem vložila v ta del, ravno zato, ker nisem želela afirmirati določenih stereotipov; v prvi vrsti tistih o pasivnih ženskah, princih na belih konjih in spolnosti, ki je kar sama od sebe magična. Če konkretiziram: lik Carlosa bi hitro lahko ukalupili kot »latinoloverja«, zato se mi je zdelo ključno loviti ravnotežje med to fantazijo in širšo sporočilnostjo njegove zgodbe.
Petra Julia: Mislim, da je marsikaj označeno kot kliše, četudi bi se v resničnem življenju zlahka zgodilo – in tudi se. Predvsem sem želela ustvariti junakinjo, ki ima drugačna zanimanja, ki se tudi z moškim, ki je pravi zanjo, spozna(va) na povsem drugačen način, kot bi se morda mlad par običajno zbliževal. A nekaj lepote ljubezni mora ostati, saj to bralke (in morda bralci) tudi pričakujejo.
Suzana: Čeprav moj roman ni klasično ljubezenski, sem vseeno naletela na kak kliše, na primer, da je junakinja klasična lepotica. Ta objektivizacija žensk je vseprisotna in tako zakoreninjena, da se je včasih – dokler dvakrat ne prebereš svojega teksta – ne zavedaš. Temu sem se nato skušala izogniti.
Koliko preostalih knjig iz Razmerij vam je doslej uspelo prebrati? Se vam za katero izmed junakinj preostalih avtoric zdi, da bi se vaša z njo še posebno dobro razumela?
Simona: Dokler nisem končala pisanja, nisem hotela brati knjig iz Razmerij, tako da zdaj odpravljam zaostanek. Čakata me še Ne poznam je in Padam na besede. Glede na mojo izkušnjo izgorelosti se bom zagotovo še preveč ujela s Suzanino junakinjo, drugače pa me je do zdaj najbolj nagovorila Kajina Mila. Mogoče tudi zaradi nasilnega sveta, v katerem biva in ki se mi – glede na vse aktualne genocide in vojne – sploh ni zdel tako zelo fantazijski.
Petra Julia: Trenutno berem še Cimro, ostale sem že prebrala in mi je všeč, kako raznoliki ženski liki se skrivajo v tem naboru romanov. Mislim, da bi se Kristina zelo dobro razumela s Paulino iz Prste stran Karmen Petric. Zagotovo bi našla skupne teme pogovora tudi s Katjo (Ne poznam je Suzane Zagorc), saj sta se obe učili nekih pravil življenja na novo, iskali novo pot.
Suzana: Prav vse, razen zadnja, Cimra, me še čaka. Zagotovo bi se zelo dobro razumela z Iris, junakinjo romana Padam na besede, pa tudi z vsemi ostalimi.
Kako v ljubezenskem romanu ali romanu, v katerem si želimo svoje junake pripeljati do srečnega ali vsaj optimističnega konca, najti ravnotežje med romantiko in realizmom?
Simona: Hm ... tudi v realizmu je lahko optimizem. Gre zgolj za vprašanje perspektive. Meni se zdi fino puščati neko odprto vrzel za bralčevo interpretacijo.
Petra Julia: Včasih mi mož reče kaj tako romantičnega, da se mi zdi, da sem si ga izmislila. (smeh) In na to romantiko v svojem življenju sem se morala 'navaditi'. Vendar zdaj obenem vem, da obstaja, tako kot meja med lepim romantičnim in osladnostjo, od katere se kar cedi. Včasih je življenje oboje, tako romantično kot realistično. Včasih je najbolj romantično tisto, kar se zgodi v realističnem. Romantika ni nujno (samo) v rožah in večerjah ob sveči, včasih se skriva v najbolj ranljivih trenutkih.
Suzana: Haha, pri meni je bila težava ravno obratna, je realizma bistveno več kot romantike.
Kako se spopadate s tegobo, ki jo sploh pisateljice pogosto izkušajo: da ljudje glavne junakinje povezujejo z avtoricami? Petra Julia, ti si že večkrat omenila, da te ljudje sprašujejo, ali si res pobegnila s poroke in podobno, Suzana, ti pa si dejansko imela izkušnjo izgorelosti, tako kot tvoja junakinja, kar ravno tako dopušča možnost za prehitre zaključke in enačenje ...
Simona: Tudi sama se kdaj ujamem, da prvoosebno pripovedovalko ali pripovedovalca povežem z avtorico ali avtorjem. V vsakem od nas je pač nekaj voajerja. (smeh) Je pa vprašanje resničnosti zgodbe najmanj pomemben del bralne izkušnje.
Petra Julia: Kaj pa vem, v resnici se trudim, da se s tem ne obremenjujem preveč. Vedela sem, da bodo iskali vzporednice z mojim življenjem. Saj vsak avtor piše o tistem, kar pozna, če nečesa ne pozna, se mora o tem podučiti. Piscev kriminalk nihče ne vpraša, kako so se podučili o grozljivih dejanjih. Mogoče si ne upajo. (smeh)
Suzana: Ja, ampak me to ne moti. Povem, da deloma črpam iz lastnih izkušenj in v katerem delu, mnenje bralk in bralcev o tem, kaj je res in kaj ni, pa prepuščam njim. Mislim, da je ravno občutek, ki ga ima bralec, da ne ve, kdaj vstopa na polje resnice in kdaj na stran fikcije, tisti, ki je vznemirljiv. To, da spišeš roman, ki je bolj resničen od resničnosti, jemljem samo pohvalno.
Katerega odziva na roman ste se doslej najbolj razveselile?
Simona: Vseh se razveselim in sem zanje hvaležna. Mogoče so najbolj pobožali moj ego tisti, ki so prišli s strani moških bralcev srednjih let – ki praviloma naj ne bi bili ciljna publika –, pa jih je roman intelektualno, umetniško in emocionalno potešil. Pa še feministična agenda se jim je zdela prebavljiva! (nasmeh)
Petra Julia: Nedavno sem srečala bralko, staro malo čez petdeset let, ki mi je osuplo pripovedovala, da se je počutila, kot bi brala svojo zgodbo. Kmalu po izidu knjige mi je mlajša bralka, ki si ni upala narediti nečesa, kar si je že dolgo želela, napisala, da bo zdaj to storila. Prejšnji teden mi je spet poslala sporočilo in razložila, kako zelo se ji je pogum obrestoval. Zelo me je ganila tudi neka srednješolka, ki mi je rekla, da zdaj ve, da je ljubezen tudi spoštovanje. Vse to me je razveselilo, tako kot pisma tistih bralk, ki so se odločile reči NE nekomu, ki jih je zatiral, jim grenil življenje in so se mu predolgo uklanjale. Morda res pišemo 'samo' ljubezenske romane, a če nekomu pomenijo nekaj takšnega, je naše delo opravljeno.
Suzana: Prav vseh, vsakega posebej. Cenim, da si nekdo vzame čas in se odzove. Razumem celo tiste, ki so pričakovali napeto ljubezensko zgodbo, dobili pa so družbeni roman z glavno junakinjo, ki počasi okreva in išče svoje korenine, pa so bili zaradi tega razočarani. Ni vse za vsakogar, v vsakem trenutku.
