Mednarodno uveljavljena ilustratorka in prejemnica številnih nagrad Maja Kastelic je nedavno ustvarila novo slikanico za najmlajše, ki bo spet v veliko veselje tudi večjim in starejšim. Nekega dne namreč pismonoša prinese povabilo in drug za drugim gredo kresniček, pikapolonica, gosenica, krtek, muren in ježek veliki skrivnosti naproti. Njihove hišice so strašansko zanimive, polne drobnih predmetov in podrobnosti. Potopite se v čudoviti svet Majine slikanice in prisluhnite njenemu procesu ustvarjanja.
S svojimi ilustracijami vedno želite povedati več, kajne?
Res mi je drago, če je v delu neka globina, površnost in plehkost me motita. Pri ilustracijah moraš biti dobro obrtno podkovan, poznati moraš svoje orodje, svoj métier, ni dosti bližnjic. Kot je rekla Jelka Reichman: »Če narišeš narobe, to opazi vsak otrok.« Dobra slikanica ob tem potrebuje tudi pripoved, ki se zdi preprosta, a ni, ter optimističen, svetal pogled na svet. Morda je naivno, a mislim, da vera v dobro ali to, da smo lahko boljši, še zmeraj pomeni več oziroma nas bo pripeljala dlje kot obupovanje in cinizem. Slikanice so ključne pri formiranju nazorov in empatije pri otroku, ki se poistoveti z junaki in hoče biti takšen, kot so oni, želi premagovati slabe stvari, je vznesen, verjame, da ima neko moč, tako kot protagonist. Bistvene so pri gradnji čuta za etiko in estetiko. Mislim, da lahko tako na pomemben način pomagajo vzgajati otroke.
V vaših ilustracijah se vedno skriva veliko simbolizma in čisto vsak element se zdi zelo premišljen. To kaže na občutek odgovornosti do malčkov, ki jih – kot ste omenili – na tak način vzgajamo.
Hvala, res je. Čutim veliko odgovornost. Seveda lahko knjige ustvarjaš tudi zelo hitro in morda površno, a sama ne podcenjujem ne knjige, ne bralca, ne sebe. Čeprav je včasih to naporno, je lahko tudi zelo nagrajujoče. Všeč mi je renesančno branje podob, kjer je pripovedovanje gosto in polno simbolov. Želim si, da bi bile moje knjige naslovniško odprte, torej tako za odrasle kot za otroke. Seveda so slikanice primarno namenjene otrokom in je za prvo branje dovolj, da opaziš samo osnovni nivo, prizor z miško, ki nekaj dela, denimo. A če podrobneje opazuješ, lahko vidiš detajle – knjižne hrbte, ključ, ki je zelo pomemben simbol, posebne rastline, predmete ... Knjige, ki so mi ljube ali so me navdušile med slikanjem, običajno umestnim v slikanico, ker se mi zdi, da tako vzpostavljam nekakšen dialog tudi s starejšimi bralci. V slikanici Povabilo je sicer vsak od protagonistov poklon neki veščini, od vrtnarstva do umetnosti, obrti in peke do rudarstva.
Maja Kastelic na novinarski konferenci ob izidu slikanice Povabilo.
Všeč mi je, da ste zgodbo naslonili na zelo raznolike poklice in spretnosti, kar daje občutek enakovrednosti: šivilja ni vredna več kot rudar, denimo, ampak lahko živimo v sožitju, smo prijatelji, čeprav prihajamo iz različnih koncev.
Zelo ste me ganili s temi besedami, s takšnim branjem. Ko si sam v ateljeju, sicer veš, kakšen je tvoj namen, kaj želiš z zgodbo povedati, a ne tudi, ali bo razumljena tako in bo prišlo tvoje sporočilo do izraza. A to je čar knjig; razumem jih kot posode. Jaz ustvarim delo, ki ga nekdo odnese domov, bere skozi sebe in ga s tem spremeni, naredi iz mojega dela nekaj svojega. To je najlepši občutek. Da to knjižno 'skodelico' vsak bralec napolni s tistim, kar razume, s svojo izkušnjo in potem postane nekaj čisto novega, kar ni več tvoje. In to je pravzaprav najlepše, kar se lahko zgodi, da namreč nekdo tvoje delo posvoji ali ga gane. To je pri tem našem delu najbolj čarobno in izpolnjujoče, se mi zdi.
Modernega sveta je v vaših ilustracijah malo, vedno me popeljejo nazaj v otroštvo, v tisti barviti svet živali, narave, detajlov, v svojih svetovih po mojem občutku vzdržujete pristnost in nedolžnost.
Oh, to je zame najlepši kompliment, hvala. Včasih se sprašujem, kako otroci razumejo take podobe, saj zdaj odraščajo s celim kupom moderne tehnologije. Mislim, da mi je iz časov, ko sem delala kot restavratorka, ostala ljubezen do starinskih stvari, v katerih vidim drugačno kvaliteto. Neka preprosta starinska lesena omara je brezčasna v estetiki in kvaliteti. To ne velja za današnje predmete, ki so v večini hitropotrošniški. Več lepote vidim v tistem, kar traja. Hkrati si želim ustvarjati nekakšno brezčasje. Zato denimo – če že moram narisati prevozno sredstvo, najraje uporabim vlak ali kolo. Takšne starinske predmete po svojih zmožnostih tudi zbiram, ker mi veliko pomenijo, na primer starinske omarice, porcelanasti in emajlirani čajniki, leseni predalčniki. In vse to najde pot do mojih slikanic.
V čaus novinarske konference je na Vodnikovi domačiji potekala tudi razstava njenih ilustracij. 
V svojem ustvarjanju ste šli skozi različne pripovedniške načine. Ustvarili ste slikanico brez besed, ilustrirali zgodbe drugih avtorjev, sami ste naredili celotno zgodbo, od besedila do ilustracije. Kakšna je razlika, ko vse ustvarjate sami? Kaj je težje za vas in kaj vam bolj ustreza?
Najbolj mi ustreza, kadar vse naredim sama. Kljub temu sem se šele po desetih letih vrnila k avtorskemu delu. Vseeno sem se v tem času veliko naučila, saj namreč tudi če ilustriraš za druge, zgodbo vzameš za svojo in želiš delo opraviti najbolje, kar je mogoče. To je zame edini način in imam srečo, da mi je vedno dovoljeno, da predlogo posvojim. Pogosto to pomeni, da ustvarjam malce drugače, kot so si avtorji in uredniki sprva zamislili, vendar so bili moji argumenti in skice do sedaj vedno dobro sprejeti. Kadar delaš povsem svojo zgodbo, je proces vseeno veliko bolj intimen, dogaja se zelo naravno, poenoteno – zgodbo ustvarjaš hkrati s podobo, nekako preko nje. Vidim jo, kot bi gledala predstavo.
V svoje slikanice vpletate elemente popkulture, vam ljubih knjig, koncertov ali glasbenih plošč. Zakaj je to za vas pomembno? Gre res samo za dokument časa, kot pravite sami, ali je morda na tak način v te zgodbe stopilo nekaj resničnega sveta?
Do tega vedno pride precej samodejno, nekako intuitivno. Gradim svoj svet, stvari, ki so mi ljube in jih ne nazadnje poznam. Ne dodajam spekulativno, zadeve, ki bi bile npr. kul ali bi učinkovale pametno, pač pa gre za zelo iskreno, živo dejanje, izkazovanje ljubezni ali hvaležnosti. Dodajam drobce iz svojega življenja, denimo knjige, ki jih berem, glasbo, ki mi je draga, sem in tja se poklonim ustvarjalcem, ki jih občudujem, denimo Ančki in Tomiju Ungererju. Rada delam majhne poklone tudi svojim dragim, z rojstnimi datumi ali majhnimi portretki. Povabilo sem sicer ustvarila za svojega najmlajšega, ki je personaliziran v mali pikapolonici.
Tanja Komadina, likovna urednica, Maja Kastelic in Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja, na novinasrki konferenci.
V vaših knjigah najdemo kar nekaj 'trnkov', ob katere se radi zapnejo tako otroci kot odrasli. Morda so to miške, ki se pojavijo na vsaki strani, ali tri bolhice ...
Res je, tudi štiriperesna deteljica je med njimi, v Korenčkovem palčku. V vsaki knjigi je kaj drugega. Rada skrivam takšne bombončke, zaradi katerih potem otroci spet listajo naprej in nazaj ter iščejo, gledajo res natančno. Včasih se mi zdi, da bi jih morala še bolje skriti. Hkrati moram paziti, da jih res dodam na vsako stran, da ne bi naredila kakšne napake. Otroci vse opazijo. To je res luštna igrica, na katero se zelo dobro odzivajo. Rada dodam tudi kak detajl za odrasle, da se pozabavajo med že kakim petintridesetim branjem. (smeh) Zato v slikanice vključim kaj za vse starosti, naj bo to ježek z žganjekuho ali kozarec za martini.
Koliko vam pomenijo nagrade?
Nagrade so pomembne, saj pomenijo potrditev, potrepljaj za naprej. Sploh strokovna priznanja ti dajo občutek, da delaš nekaj prav in je vredno vztrajati, ker namreč vsaj sama pri vsakem projektu vedno pridem do točke, na kateri obupujem in dvomim o sebi. Za vsako priznanje sem tako globoko hvaležna. Vseeno mi še več pomeni, da moja dela ljudje berejo in gledajo, se v njih najdejo, da nazadnje niso več moja, temveč pripadajo njim. Najlepša nagrada je, ko tisto, kar ustvariš, živi. Če bi knjiga nagradam navkljub obležala na policah, mislim, da ne bi dosegla svojega cilja, razloga, zakaj se ukvarjam s slikanicami in ilustracijo.
Piše: Petra Julia Ujawe
