V začetku leta smo pogosto velikopotezni, vsaj v besedah in
obljubah, če že ne v dejanjih. A do resničnih sprememb se laže pride drobencljaje
kot z velikimi koraki. O tem govori nova knjiga Majhni koraki za lepše dni, v
kateri dr. Kristijan Musek Lešnik skozi prizmo pozitivne psihologije nežno, a
stvarno spomni, da kakovost življenja soustvarjamo iz drobnih odločitev, odnosa
do sebe in drugih ter sposobnosti, da v vsakdanjih trenutkih prepoznamo smisel,
hvaležnost in nove priložnosti. Intervju, ki sledi, je povabilo k bolj
prijaznemu začetku leta – ne z velikimi preobrati, temveč z majhnimi koraki, ki
vodijo k lepšim dnem.
Naslov vaše nove knjige je Majhni koraki za
lepše dni. Zakaj se vam zdi pomembno govoriti o majhnih, vsakdanjih spremembah
in ne o velikih preobratih?
Življenje je sestavljeno iz drobnih dogodkov in odločitev.
Velikih dogodkov z ognjemeti je v resnici malo, zato se mi zdi dosti bolj
pomembno znati črpati zadovoljstvo in srečo iz drobnih vsakdanjosti. Na drugi
strani pa se mi zdi enako pomembno, morda še posebej v času okrog novoletnih
praznikov in tradicionalnih zaobljub o velikih načrtih in spremembah,
poudarjati, kako ravno z drobnimi vsakdanjimi odločitvami najbolj odločilno
vplivamo na kakovost življenja, svojega in ljudi okrog nas.
V knjigi se opirate na spoznanja pozitivne
psihologije, hkrati pa jasno poudarjate, da ta ni »recept za stalno srečo«. Kaj
je po vašem mnenju pozitivna psihologija – in kaj ni?
Pozitivna psihologija je psihologija, ki se osredotoča na
pozitivne plati življenja in potenciale. Če zelo grobo poenostavim, se je
psihologija kot stroka dolga desetletja ukvarjala pretežno z vsem, kar gre pri
ljudeh lahko narobe, in z vsemi možnimi stiskami in tegobami, ki nas tarejo.
Spraševala se je, kako lahko pomaga ljudem, ki jim je težko. Pozitivna
psihologija se v zadnjih letih predvsem ukvarja s spraševanjem, kako lahko
ljudem pomagamo živeti bolje in bolj polno. Mislim, da lahko psihologija kot
stroka ljudem da največ, ko počne oboje – krepi ljudi in na drugi strani
podpira tiste, ki v katerem koli trenutku potrebujejo podporo in pomoč. Če še
malo bolj poenostavim, se je psihologija dolga desetletja ukvarjala pretežno s
kurativo, pozitivna psihologija pa to delovanje dopolnjuje v smeri preventive.
Življenje je sestavljeno iz množice dogodkov. Srečnih in prijetnih, pa tudi
trenutkov žalosti, izgube, jeze. Pozitivna psihologija se tega dobro zaveda in
ne zmanjšuje pomena težkih trenutkov, se pa seveda zelo resno sprašuje, kako
lahko pomaga ljudem krepiti psihološko čvrstost in tiste potenciale, s pomočjo
katerih jih bodo lažje prestali in prebrodili. Pozitivna psihologija ne
obljublja neprestane sreče in zadovoljstva, prav tako pa ne bližnjic do njih. Vsi
instantni recepti in obljube večne sreče seveda z resno psihologijo, pozitivno
ali katero drugačno, nimajo nikakršne zveze – je pa res, da je že sama besedna
zveza »pozitivna psihologija« sila privlačna za različne guruje in šarlatane,
ki prežijo na ljudi v stiski. Lahko mi verjamete, da me vsakič, ko naletim na
takšne zlorabe, pošteno pogreje.
V poglavju Kdo opišete več strokovnjakov,
ki so utemeljili pozitivno psihologijo oziroma so prispevali k njenemu razvoju.
Kdo od teh oziroma kateri od njihovih naukov vam je osebno najbliže?
Zagotovo me je vsak od tistih, ki sem jih naštel, na neki
način navdihoval. Glede na to, da sem se ob pozitivno psihologijo po naključju
spotaknil prek knjige, ki jo je napisala Carol Dweck, je njena teorija
miselnosti zagotovo pomembno vplivala name. Zagotovo se me je pomembno
dotaknila zgodba Viktorja Frankla in njegovo iskanje smisla. Po drugi strani
sem se nekajkrat srečal in pogovarjal z Martinom Seligmanom, ki velja za očeta
pozitivne psihologije, tako da je verjetno prav on tisti, zaradi kogar sem se
še bolj zagrizel v to plat psihologije.
Bralca vodite skozi vprašanja zakaj, kdo,
kaj in kako. Kje po
vaših izkušnjah ljudje najpogosteje obstanemo – pri razumevanju, odločitvi ali vztrajanju?
Verjamem, da je ogromna množica ljudi, ki bi radi nekaj
naredili v svojem življenju. Ampak ključno ni želeti si nekaj, odločilna je
volja. Koliko ljudi razmišlja o novoletnih zaobljubah in koliko jih te
zaobljube uresniči? Ključna stvar je volja, namen tisto, kar si želimo, tudi
uresničiti. In potem na zastavljeni poti tudi vztrajati. Ne pravim, da sanje
niso krasna reč, ampak za to, da se uresničijo, je pa treba vstati, narediti
prvi korak in se velikokrat odpraviti iz cone udobja in varnosti. Velikokrat se
spomnim na rek, na katerega sem naletel že pred časom in pravi, da je že lepo
biti na pravi poti, ampak tudi na njej ne bomo prišli prav daleč, če se zgolj
usedemo na tla.
V knjigi se pogosto vračate k odnosom,
smislu in odgovornosti do sebe. Kaj ima po vašem največji pomen pri
dolgotrajnem dobrem počutju: naše okoliščine ali naš odnos do njih?
Tule ne bom prav originalen, ker so to že velikokrat
povedali mnogo modrejši od mene. Velikokrat ne moremo vplivati na okoliščine
okrog sebe. Na nekatere lahko, na mnoge pa prav gotovo ne. Tisto, na kar pa
lahko prav vedno vplivamo in usmerjamo, so naši odzivi nanje in naš odnos do
njih. Vedno imam izbiro jamrati nad vsem, kar se dogaja okrog mene, ali pa se
odločiti, kako bo to vplivalo name in kako se bom odzval. To, ali bom skozi
življenje šel v prepričanju, da sem droben čolnič, na milost in nemilost
prepuščen vetrovom, valovom in tokovom ocena, ali pa sebe vidim kot krmarja, ki
lahko bolj ali manj vplivam na to, kam bom plul, je predvsem stvar priučenih
vzorcev in osebne izbire.
Posebno mesto namenjate hvaležnosti. Zakaj
je prav ta veščina tako močan, a pogosto spregledan dejavnik dobrega življenja?
Velikokrat sem se že sam spraševal, zakaj se mi zdi
hvaležnost tako pomembna. Morda zaradi življenja v slovenskem prostoru,
zaznamovanem s tradicionalno fovšijo in jamrarijo? Dejansko se mi zdi, da smo
na naših geografskih širinah neprestano obremenjeni s primerjavami, posledica
katerih je neprestana zavist do tistih, ki imajo tisto, po čemer hrepenimo –
namesto da bi svojo pozornost znali bolje usmerjati k tistemu, kar imamo, kar
smo in za kar smo lahko hvaležni. Mislim, da je prav ta premik od zavisti proti
hvaležnosti ena od drobnih veščin, ki jih velja vedno znova trenirati.
Kakšno je vaše mnenje o novoletnih
zaobljubah? Ali je pozitivno, da skušamo tudi na ta način izboljšati sami sebe?
Ali je razočaranje, ki ga prinese neizpolnitev obljub, preveč razdiralno?
Nič nimam proti novoletnim zaobljubam. Zdi se mi zdravo
vsake toliko premisliti o tem, kje smo v življenju in kam bi želeli še priti.
Novo leto je pač malo prelomni trenutek, ki za sabo potegne takšna
razmišljanja. Ključna stvar pri tem se mi zdi, kar s temi mislimi naredimo. Ali
ostanejo na ravni sanj in hrepenenj ali pa jih spremenimo v dejanja.
Knjiga prinaša tudi zelo konkretna orodja,
med njimi štirinajstdnevni program prijaznosti do sebe. Komu je najbolj
namenjena – in komu bi jo še posebej priporočili?
Mislim, da je knjiga lahko dobesedno za vsakogar, ki ga vsaj
malo zanima ta reč, ki ji pravimo pozitivna psihologija. Obenem se mi je zdelo
primerno vanjo vključiti nekatera zelo preprosta orodja, ki jih uporabljamo v
psihologiji in lahko prispevajo k izboljšanju počutja, svojega in ljudi okrog nas.
Vedno, kadar se pogovarjam z ljudmi, ponavljam, da lahko prav vsak dan naredimo
kaj drobnega zase in za druge. Najlepše pri tem je, da
te stvari ne zahtevajo veliko energije, časa, denarja, običajno zadošča že
ščepec volje. Morda bi zato knjigo še posebej priporočil tistim, ki razmišljajo
o drobnem koraku in spremembi.
Če bi moral bralec po zaprtju knjige odnesti
le eno sporočilo, katero bi to bilo?
Sreča ni zaklad na koncu mavrice ali pa nekaj, kar bomo
dosegli, če se bomo na vse kriplje trudili zanjo – običajno je sreča stranski
učinek, ki se sproži, ko počnemo stvari, pri katerih uživamo, z ljudmi, s
katerimi nam je lepo.
