V četrtek, 15. 2. 2024, smo v knjigarni Konzorcij predstavili tri nove knjižne izdaje za otroke: Mišjega ženina Anje Štefan in Malega kakaduja Svetlane Makarovič je uredila Irena Matko Lukan, Gospodično z monstero Maše Ogrizek pa Alenka Veler.
Maša Ogrizek je plodovita ustvarjalka, njena pisava je duhovita in igriva, obenem pa jo zaznamuje velika mera občutljivosti do sveta in soljudi. Glavna junakinja Gospodične z monstero je Cecilija, osamljena, vase zaprta tridesetletna ženska. Ko nekega dne dobi odpoved, na ulici sreča Vanjo in med njima se stke prav poseben odnos. Avtorica je povedala, da tako kot v drugih svojih delih tudi v Gospodični z monstero ni oživila klasične družine, temveč skupnost različnih posameznikov, ki se povežejo, medsebojno podpirajo in bogatijo. S knjigo je želela težke teme, kot je izguba službe, postaviti v otroški okvir. Na uredničin komentar, da Gospa s klobukom in Gospodična z monstero kličeta po nadaljevanju oziroma družbi še tretje knjige, je povedala, da je junakinja prvega romana stara gospa, junakinja drugega tridesetletnica, v tretjem delu – če bo ugledal luč sveta – pa bo v ospredje postavila mlado dekle. Gospodično z monstero je ilustrirala Eva Mlinar.
Mišji ženin je nova slikanica pesnice, pisateljice in pripovedovalke Anje Štefan, v kateri je moči ponovno združila z ilustratorko Ano Zavadlav. Glavne junakinje pravljice so tri miške, ki se odločijo, da si bodo poiskale ženina. Ravno dovolj so stare, da se jim zdi, da vedo, kakšen bi bil idealen ženin: velik, močan, lep in hiter. Nekega jutra se nališpajo in se polne upanja podajo v širni svet … in naletijo na velikega črnega mačka s svetlečo dlako, ki ves ponosen in veličasten leži v travi in drema. Miške so navdušene, da so tako hitro naletele na pravega, a kaj, ko je videz eno, stvarnost pa čisto nekaj drugega. Avtorica je povedala, da je slikanica njen poskus premisleka in prevetritve kulturnih vzorcev, ki so tako globoko vtisnjeni v nas, da včasih ne vidimo, kako so v nasprotju z vrednotami sočutnega in solidarnega sobivanja. Ilustratorka Ana Zavadlav je spretno upodobila nasprotje med navideznim idealom in (včasih kruto) resničnostjo: miške so narisane idealizirano, kot liki iz risanke in ne kot žive miške, maček pa izjemno realistično.
Mali kakadu Svetlane Makarovič je izšel kot zvočna kaseta že davnega leta 1987, zdaj pa je ta zgodba z odličnimi pesmimi in glasbo zaživela še v slikanici z imenitnimi ilustracijami Polone Lovšin. Preplet zgodbe in pesmic, napisanih v Svetlaninem značilnem hudomušnem slogu, pričara čisto pravi živalski muzikal. Knjiga je opremljena tudi s QR-kodo, ki vodi do izvirnih zvočnih posnetkov.
Pesnica je povedala, da je vesela, da so radožive pesmice za otroke zaživele še v knjigi, čeprav so ji v zrelih letih morda bliže bolj baladne teme. To je bila iztočnica za urednico Ireno Matko Lukan, ki je predstavila še eno delo, ki je izšlo ob pesničinem 85. rojstnem dnevu – tretjo zbirko haikujev z naslovom Ognji in sence. Svetlana se je pošalila, da je »odkar je odkrila, da se haikuji pišejo kar sami od sebe, ni mogoče ustaviti«. Ognji in sence prinašajo preplet nežno humornih, grenko-sladkih in kot britev ostrih haikujev. Dva za pokušino:
Vžgano znamenje./Čarovnica je bila./In je še danes.
Kot severni sij/ognjena lisica gre/skozi Laponsko.
