Trk dveh svetov, pogovor z Majo B. Kranjc

Ali ljudje bežijo le pred vojno in nasiljem ali je lahko beg tudi tih upor proti pričakovanjem, pravilom in življenju, ki ga drugi načrtujejo namesto nas? V romanu Kjer teče košuta, letošnjem prejemniku nagrade modra ptica, Maja B. Kranjc preplete zgodbi dveh mladih ljudi, ki prihajata iz povsem različnih svetov, a ju usoda nepričakovano postavi na skupno pot. Roman odpira teme odraščanja, identitete, begunstva, empatije in moči srečanja z drugim.

Maja B. Kranjc je dramaturginja, klinična psihologinja, pesnica in pisateljica. Po pesniški zbirki Mreža na dlani in romanu Klopotec je Kjer teče košuta njen drugi roman, v katerem znova dokazuje, da je izvrstna pripovedovalka z velikim posluhom za kompleksnost človekovih notranjih svetov.

V pogovoru tik pred izidom novega romana nam je razkrila, kako je knjiga nastajala, zakaj pri pisanju rada prepusti besedo literarnim junakom in kako njeno delo klinične psihologinje vpliva na ustvarjanje. Spregovorila je tudi o branju, knjigah, ki so jo zaznamovale, in o tem, zakaj verjame, da dobra literatura spreminja ljudi.

Roman Kjer teče košuta bo kmalu prišel med bralce. Kako bi ga vi predstavili potencialnim bralkam in bralcem?
Rekla bi, da gre za pripoved o tem, kaj vse nas oblikuje, sestavlja, kako se nas srečanja z novimi ljudmi in kraji dotaknejo, nas pregnetejo. Odpira razmisleke o človeški naravi, o življenju, ki v želji, da obstane, trči ob drugo življenje. O tistem, kar lahko vznikne iz takega srečanja. 

Ena od osrednjih tem romana je beg – a ne samo beg pred vojno, temveč tudi beg pred pričakovanji, rutino in odraslostjo. Od kod je prišla ta ideja?
Pravzaprav nisem želela govoriti o begu, ta se je zgodil povsem spontano. Mislim, da je bil prvi vzgib pisanja iskanje spremembe, ker sem bila tudi sama v času pisanja prežeta z občutki nemoči. In sem verjetno zato ustvarila literarni osebi, ki se skušata od nekod izviti, se nečemu izogniti, poiskati nekaj novega, drugačnega.
Ena od možnosti, kako zagotoviti spremembo, je menjava prostora, kar lahko ponudi tudi beg. Se mi pa zdi, da je tisti zasuk, ki se v romanu zares zgodi, bolj kot sprememba prostora premik v mišljenju, čustvovanju, torej v tem, kako doživljamo stvari. To se dogaja z literarnimi junaki, zgodi pa se lahko, če se bo zadeva posrečila, tudi z bralkami in bralci.

Že na prvih straneh srečamo dva protagonista, katerih življenji si ne bi mogli biti bolj različni. Kako to, da ste se odločili njuni zgodbi postaviti drugo ob drugo? 
O romanu vnaprej nisem kaj dosti razmišljala v smislu načrtovanja tematike, strukture, oseb ali zapletov. Imela sem neko osnovno idejo dveh protagonistov, iskanje odgovora na to, kako točno naj bi vzporedni zgodbi tekli in če oziroma kako bi prišlo do srečanja, pa je bilo tudi zame proces, ki se je odvijal skozi pisanje.  Veliko sem raziskovala, se igrala, pustila literarnim osebam, da se razvijajo po svoje. Imela sem sicer nekaj osnovnih zamisli, so se pa zadeve odvrtele po svoje, večinoma mimo mojih načrtov. 

Glavna junaka imata zelo svojstvena glasova. Najstnica je iskriva, neposredna, pripoved sirskega fanta pa je veliko bolj zadržana in polna bolečine. Kako ste našli ta dva različna glasova?
Glavna junaka imata že v osnovi različen temperament, na to pa so nacepljene še velike razlike v tem, kako sta preživela svoje otroštvo in zgodnje najstništvo. Ko je skozme spregovorila slovenska najstnica, sem ji morala samo zelo pazljivo slediti in ji prisluhniti, vse je naredila skoraj povsem sama. Bilo je tako, kot bi bila že pripravljena nekje poleg mene in bi samo čakala, da skoči v zgodbo. Pri begunčevi pripovedi je bilo več dela. Gre za moškega, tujca, in potrebno je bilo nekaj raziskovanja, preizkušanja lege glasu, razmisleka o izboru načina pripovedovanja.  

Po izobrazbi ste klinična psihologinja. Se vaše vsakodnevno delo na kakšen način preliva v pisanje romanov – ali pa skušate ti dve vlogi čim bolj ločevati? 
Kar se tiče strokovnih znanj, so lepo pospravljena v posebnem predalu, da me ne motijo preveč. Me je pa delo s pacienti naučilo potrpežljivosti in poslušanja, kar je za pisanje zelo koristno. Pred dvema desetletjema me je morda od pisanja odvrnila ravno moja potreba po kontroli, ki je kar izrazita. Delo z ljudmi zahteva veliko prilagodljivosti in tudi zaupanja v to, da drugi zna, zmore, ve. S temi izkušnjami sem se v pisanje podala drugače –  s povsem odprto radovednostjo, pripravljena na presenečenja in z minimalno stopnjo kontrole, ki sem se jo naučila uporabljati takrat, ko je res potrebna. No, vsaj pri pisanju, v vsakdanjem življenju imam še veliko prostora za izboljšave. 

V romanu se dotikate zelo občutljive teme begunstva. Koliko raziskovanja je bilo potrebnega, da ste lahko ubesedili zgodbo sirskega begunca?
Po eni strani precej, raziskovala sem na primer sirsko kuhinjo, agrikulturo, pa to, kako je šolanje potekalo med vojno. Zanimalo me je tudi, na kakšne načine so se mladi v mestih srečevali, kje in kako so 'žurali', kaj se je dogajalo s knjižnicami, kaj se je v zadnjih desetletjih dogajalo z odnosom do vere pri mladih, kako je z uživanjem alkohola med mladimi Sirci,  čeprav vseh podatkov v knjigi potem nisem uporabila. Raziskovala sem tudi begunske poti, pa nesreče, ki so se dogajale v Sloveniji ali bližnjih državah in v katere so bili vpleteni begunci. Zanimale so me tudi zlorabe, ki so se jim dogajale na poti. Na koncu sem tega fanta, sirskega begunca, prav tako morala malo »spustiti«, da se izrazi po svoje.

Čeprav roman odpira težke teme, je v njem tudi precej humorja, predvsem v razmišljanju mlade junakinje. Je bil humor zavestna odločitev, da zgodba lažje zadiha?
Gimnazijka je s svojim temperamentom prinesla tudi obilico humorja; ne vem, če je bil humor čisto zavestna odločitev, bil pa je naravna posledica izbire pripovedovalke. Najbrž sem se ob izbiri tega glasu že zavedala, kakšen bo, in je to tudi botrovalo izbiri. Humor mi je na splošno blizu, saj razrahlja ozračje in, kot ste rekli, ustvari več prostora za dihanje ob težkih temah.

Roman Kjer teče košuta je prejel nagrado modra ptica. Kaj vam priznanje pomeni kot avtorici?
Nagrada je prinesla večjo prepoznavnost, kar pomeni, da bo knjigo verjetno prebralo več ljudi, kot bi jo sicer. Je pomembno priznanje, ki koristi samozavesti, nekoliko pa tudi poveča pritisk v smislu pričakovanj.

Ste med pisanjem tudi sami odkrili kaj novega o svojih junakih ali celo o sebi?
Poleg tistega o kontroli, kar sem povedala nekaj vrstic nazaj, bi morda izpostavila še to, da je ena od stvari, ki jih res absolutno obožujem, da je človek sposoben ne glede na to, koliko je star, v sebi nositi vsa prejšnja obdobja, njihove dileme, vprašanja, radosti in stiske. Ta neposredni odnos s prvinskim delom sebe, ki izhaja iz najzgodnejših let in se, če imaš srečo, dopolnjuje z novimi izkušnjami, znanjem in zrelostjo. Med pisanjem zlezem v tisti čudoviti občutek, ki se dogaja med otroško igro.
Pa še nekaj je. Od nekdaj me je pri branju navduševalo, da se nekaj časa lahko »družiš« z literarnimi osebami ali pomenkuješ z avtorico/avtorjem besedila. Zdaj ugotavljam, da se podobno dogaja tudi pri pisanju, nekoliko manj je dialoga z avtorico, zato pa je toliko intenzivnejši stik z literarnimi osebami.

Kaj bi si najbolj želeli, da bralci odnesejo s seboj, ko zaprejo zadnjo stran romana?
Želim si, da bi jim roman odprl več vprašanj kot ponudil odgovorov. Želim si, da bi literarne osebe zares zaživele v njihovi domišljiji in bi še nekaj časa hodile ob njih. To se je zgodilo meni in upam, da mi je nekaj te čarovnije uspelo prenesti v knjigo. Poleg tega pa si želim tudi razširiti bralčev vpogled v nekatera težka dogajanja pri nas in po svetu, ki se nas preko statistike in poročil ne dotaknejo tako zelo kakor skozi literaturo.

Komu bi knjigo najprej priporočili – mladim, odraslim ali vsem, ki se še spomnijo, kako je biti najstnik?
Pravzaprav se mi zdi, da je knjiga zanimiva že za gimnazijce, od tam naprej pa za vse, zgornje starostne omejitve nima.

Ste najprej pisateljica ali najprej bralka? Kakšno mesto ima branje v vašem vsakdanu?
Najprej sem bralka. Berem skoraj vsak dan, pri pisanju nisem tako dosledna. 

Kateri avtorji ali knjige so vas najbolj zaznamovali? Imate kakšne literarne vzornike, h katerim se vedno znova vračate?
Priznam, da so takšna vprašanja najtežja. Težko bi naštela vse avtorje, ki sem jih zelo rada brala, med njihovimi deli bi prav tako težko izbrala najljubše delo.  
V otroštvu sem oboževala pesmi in pravljice Svetlane Makarovič, ki jo še vedno spremljam. Moji priljubljeni avtorji so bili še Astrid Lindgren, Roald Dahl, Jules Verne, v gimnazijskih letih sem strastno prebirala poezijo avtorjev francoske novoromantike in Srečka Kosovela. V tem obdobju so mi bili blizu tudi Charles Dickens, Umberto Eco, Douglas  Adams in Hermann Hesse. V zgodnji odraslosti so mi bili ljubi Emile Zola, John Steinbeck, Toni Morrison, Kurt Vonnegut, Mihail Afanasjevič Bulgakov, Gabriel García Márquez, malo kasneje Alice Munro, Ernest Hemingway, Olga Tokarczuk ... Od pesnic in pesnikov mi trenutno na misel pridejo Dane Zajc, Mark Strand in Emily Dickinson.
Od slovenskih avtorjev bi ta trenutek izpostavila Mojco Kumerdej, Marka Sosiča, Nino Dragičević in Natašo Kramberger. Jih je pa res še veliko drugih, ki so zelo dobri.

Kaj trenutno berete oziroma katera knjiga bo letos romala z vami na dopust?
Ravnokar sem prebrala Sinovi, hčere Ivane Bodrožić in V deželi poslednjih stvari Paula Austerja. Trenutno za domačo nalogo knjižnega kluba berem Zlata leta gospodične Jean Brodie (Muriel Spark) in Anomalijo (Hervé Le Tellier). Na dopust vsako leto odvlečem najmanj deset knjig, ta trenutek še ne vem, katere bodo šle z mano.

Ker ste tudi mama – kako pomembno se vam zdi, da otroci odraščajo ob knjigah?
Knjige imamo doma, redno obiskujemo knjižnice, knjigarne, knjižne sejme. Stanovanja brez knjig si ne predstavljam, pri nas so povsod – na knjižnih policah, kavču, nočnih omaricah.

Ste pri izbiranju knjig za svoja otroka bolj zvesti klasiki ali radi odkrivate sodobne avtorje?
Otroka knjige že izbirata sama, v to se ne vmešavam. Včasih vprašata za namig svoje prijatelje ali pa knjižničarje. Saj veste, nekatere stvari se ne spreminjajo, enostavno ni 'kul', da bereš, kar je 'matki všeč'.

Če bi morali bralcem priporočiti dve knjigi – eno za najstnike in eno za odrasle – kateri dve bi izbrali? 
Za najstnike: Hrošč leti v somraku pisateljice Marie Gripe. Za odrasle: Gospodar muh pisatelja Williama Goldinga. Ampak že jutri bi vam odgovorila drugače.

Kot klinična psihologinja dobro poznate moč pogovora. Kako pa gledate na moč literature – lahko dobra knjiga spremeni človeka?
Katerakoli zvrst umetnosti lahko človeka nagovori in posledično spremeni. Branje se mi zdi še posebej pomembno. Mislim, da bi bil svet prijaznejši, če bi ljudje več brali.