Tudi mama se rodi

Odkar znam pisati, pišem dnevnik. Vanj včasih ulovim misli in občutke, drugič svoje kilograme in tekaške cilje, spet tretjič besede in spoznanja, ki jih ne želim pozabiti. Dnevniški zapisi Vide Igličar so drugačni. Nastajali so v realnem času, med trudom za zanositev, nosečnostjo in v prvih sedmih mesecih materinstva, zato v njih ni varne razdalje, ki jo prinese pogled nazaj. Ostajajo takšni, kot so bili občutki v trenutku: pristni, surovi in ranljivi.

Iz teh zapisov je nastala knjiga Rojstvo mame, osebna pripoved o enem največjih življenjskih prehodov. O času, ko se ne rodi le otrok, ampak se počasi, skozi vprašanja, dvome, vzpone in padce, rojeva tudi mama. Vida v njej ne ponuja ene pravilne poti, temveč pripoveduje svojo. Z upanjem, da bo ob njej katera izmed bralk začutila, da v svojih občutkih ni sama.

Vida, tudi sama pišem dnevnik, vendar so moji zapisi povsem drugačni, tudi zato, ker še nisem stopila na pot materinstva ... Kakšni so bili tvoji zapisi in kdaj si prvič pomislila, da bi iz njih lahko nastala knjiga? Kako se je intimni dnevnik spremenil v zgodbo, ki si jo želela deliti tudi z drugimi?

Moje gonilo za pisanje dnevnika so skoraj vedno intenzivna čustva ali preštevilne misli, ki begajo sem ter tja. Pri obojem mi pisanje pomaga. Je način, da si olajšam dušo, umirim bitje srca in pogosto pisanje zaključim bolj pozitivno, kot sem ga začela, in z bolj jasnim odgovorom na vprašanje, kako se počutim. Že za svojo drugo knjigo 100 dni za boljšo mene bi lahko rekla, da gre za dnevniške zapise; odgovore na tri ista vprašanja 100 dni zapored. Tudi v prejšnji, tretji knjigi Vse je v redu so vključeni dnevniški zapisi. Pri novi knjigi sem kar kmalu začutila, da morda nastaja zgodba, a to ni vplivalo na iskrenost zapisov. Med pisanjem se ne obremenjujem, ali pišem zase ali bo to še kdo kdaj bral. Pišem, se prepuščam in zaupam, da se bo sčasoma razjasnilo, ali je namen večji od tega, da se olajšam.

Kako je bilo čez čas ponovno srečati tisto različico sebe, ki je te zapise ustvarjala?

Velikokrat lepo in polno hvaležnosti, da imam možnost uvida v pristne zapise iz vseh treh obdobij, včasih pa je branje spremljal sram, tudi krivda.

V knjigi odkrito pokažeš svojo ranljivost. Si imela pred objavo kdaj občutek, da si razkrila preveč?

Pri tej knjigi ne več. Led ranljivosti sem prebila s knjigo Vse je v redu, v kateri sem delila koščke sebe, ki sem jih razen pred peščico najbližjih skrivala vse življenje. Takrat je tik pred oddajo v tisk prišel večer, ko sem resno podvomila o tem, ali sem pripravljena. Pripravljena, da se odprem za vse vrste odzivov, tako pozitivne kot tiste obsojajoče, ki sem se jih najbolj bala. A zaradi številnih čudovitih odzivov sem uvidela, da je prav ranljivost pogosto najbolj cenjena in se bralcev najbolj dotakne.

Kje je bila zate meja med iskrenostjo, ki jo potrebuje zgodba, in zasebnostjo, ki si jo želela ohraniti?

Predvsem v delih, ki razkrivajo partnerja in hčerko. Njenega imena ne delim. V obdobju truda za zanositev se ne spuščam v podrobnosti spolnosti bolj, kot je za bistvo knjige potrebno. Partner je precej bolj zaprt kot jaz in vedela sem, da bo prav on ključen filter med iskrenostjo in zasebnostjo. Ko je prebral delovno verzijo knjige in dal zeleno luč za objavo, sem zaupala njegovi presoji.

Pišeš, da se ob otroku rodi tudi mama. Kdaj se je rodila mama v tebi? Ob želji po otroku, zanositvi, porodu ali šele skozi prve mesece skupnega življenja?

Zase menim, da sem se kot mama rodila med porodom. V nosečnosti sem se spraševala, ali materinski dan že praznujem kot mama ali ne, in o tem spraševala tudi druge in dobila različne odgovore. Zdaj ko gledam nazaj, čutim, da je bil porod obred, skozi katerega sem se rodila v novo vlogo; ko sem v svojih rokah držala hčerko, sem prvič zares čutila neizmerno ljubezen in hkrati veliko odgovornost.

Katero izmed treh obdobij, ki jih zajema knjiga, torej trud za zanositev, nosečnost ali prvi meseci materinstva, te je najbolj spremenilo?

Brez dvoma materinstvo.

V opombi zapišeš, da si se sprva počutila povsem izgubljeno, nato pa si se končno našla. Kdaj si začutila, da se v novi vlogi počasi začenjaš prepoznavati?

Na neki način že v prvih trenutkih s hčerko. Čutila sem, da je skrb zanjo zapisana v telesu. Imam izredno lep vzor v svoji mami in morda sem njeno skrb in nežnost skozi življenje tako ponotranjila, da sem se zlahka vživela v nego in izražanje ljubezni do otroka tudi sama. Po drugi strani se še danes čutim izgubljeno v novi vlogi. Z vsakim obdobjem pridejo novi izzivi, nova vprašanja, in ko že na eno najdeš odgovor in se počutiš pomirjeno, pride novo, ki ti spet spodnese tla pod nogami.

Kaj je bilo v resničnem materinstvu najbolj drugačno od predstav, ki si jih imela pred rojstvom otroka?

Vnaprej si enostavno ne moreš predstavljati intenzivnosti ljubezni, ki jo čutiš do svojega otroka. Ne želim pa olepševati ali izpostaviti le romantične plati in bi dodala, da materinstvo prinese zelo široko paleto občutkov in še posebej v zgodnjem poporodnem obdobju vsa doživljaš zelo intenzivno. Na eni strani so ljubezen, mir, hvaležnost, povezanost, izpolnjenost, čuječnost, predanost in na drugi utrujenost, strah, jeza, krivda, žalost, naveličanost, dvom, krivda …

Od mam pogosto pričakujemo, da bodo nekako samodejno vedele, kaj morajo početi. Kako si sama doživljala negotovost in občutek, da nimaš vseh odgovorov?

Preden sem postala mama, sem se veliko pogovarjala z drugimi mamami; prijateljicami in sestrama. Večkrat sem prejela nasvet, naj si zaupam, in spomnim se, kako nemogoče se mi je zdelo, da si bom kot sveža mama zaupala, če bom povsem nova v tej vlogi. A prav res sem, če se mi je uspelo umiriti, kar ob neprespanosti in intenzivnosti vseh občutkov sicer ni vedno lahko ali zares izvedljivo, v sebi zaznala, kaj je prav. Zame, za naju, za nas. Je pa veliko trenutkov, ko se mi ne uspe umiriti, ko me dogajanje z otrokom posrka, in še preden najdem odgovor, življenje od mene že zahteva odziv. Takrat se za nazaj opomnim, da sem samo človek in da bom napake v vzgoji zagotovo delala. Dokler jih čim prej opazim in se trudim dejanja uskladiti s svojimi željami in namerami, bo v redu. Pogosto sem se in še vedno se po uteho, razumevanje in tudi odgovore zatečem k drugim mamam. Hvaležna sem, da jih imam toliko okrog sebe, da smo med seboj iskrene, sprejemajoče in podporne.

Tvoja mama Milena Igličar je tudi ginekologinja in mama petih otrok. Kako je sodelovanje pri knjigi vplivalo na vajin odnos? Sta skozi knjigo odprli tudi pogovore o tvojem otroštvu in njenih odločitvah, ki jih sicer morda nikoli ne bi?

Zelo blagodejno mi je bilo spregovoriti o njeni izkušnji materinstva, kako smo si med sorojenci podobni in različni, kako me vidi kot mamo. Poleg strokovnih sva v knjigo vključili tudi ta vprašanja in odgovore bolj osebne narave. Vprašanja, ki si jih včasih želiš zastaviti, pa ne najdeš pravega trenutka. Včasih mi je stvari lažje napisati kot izgovoriti. Zelo mi je v spominu ostal pogovor o moji izkušnji medvrstniškega nasilja v osnovni šoli (o tem pišem v knjigi Vse je v redu) in za katero doma nisem takoj povedala in me je vrsto let spremljala z intenzivnimi občutki sramu. Jaz sem si njen odziv zapomnila drugače, kot mi ga je zdaj predstavila ona, pa sva o tem dogodku že večkrat govorili. Sestavili so se manjkajoči koščki zgodbe, ki se sicer morda ne bi. Upam, da bodo najini pogovori spodbudili še kakšno mamo, da s svojo mamo ali otrokom spregovori o ranljivih trenutkih življenja.

Kateri občutek, povezan z zanositvijo, nosečnostjo ali materinstvom, je bilo najtežje priznati sami sebi in ga nato še zapisati?

Ni bilo težko zapisati, morda pa ne ravno najlažje deliti z drugimi, kako neučakana in obremenjena sem bila v času truda za zanositev. V obdobju nosečnosti sem se težko sprijaznila, da se nisem ves čas počutila blaženo, kot sem vnaprej pričakovala. V materinstvu pa da sem do svojega otroka čutila tudi neprijetna občutja in ne vedno le ljubezni in očaranosti, kot bi si želela.

S knjigo želiš razbiti tudi kakšen tabu. O katerem delu materinstva se po tvojem mnenju še vedno premalo iskreno pogovarjamo?

Predvsem o tej široki paleti občutkov, ki jih kot mama doživljaš. Želim si, da bi se zavedale, da četudi smo kdaj jezne na svojega dojenčka, to ne pomeni, da smo slabe mame. Da bi se odprto pogovarjale in delile svoje težave ter v stiski vedele, da v tem nismo same. To še ne pomeni, da ne bo neprijetno, a se vsaj ne čutiš osamljeno in ne potenciraš krivde, ki jo čutiš. Upam, da bodo moji zapisi komu v uteho, da bodo ob branju padale maske, predstave in iluzije o vsemogočnih, popolnih mamah.

Kaj bi danes povedala Vidi, ki se je v prvih mesecih te poti počutila povsem izgubljeno? Kaj bi povedala mamam, bodočim mamam ali takšnim, ki so to želijo postati – še pred branjem knjige?

Vsem nam želim čim več zaupanja, da se življenje odvija v pravem tempu. Da je pred nami in okoli nas veliko lepega. Da smo dragocene skupaj z vsemi dvomi, strahovi, napakami in še neuresničenimi željami. 

Kljub temu da knjiga v prvi vrsti nagovarja ženske – bi jo priporočila tudi bodočim očkom? Zakaj?

Zagotovo. Da bodo bolje in lažje razumeli svoje partnerke, kaj prestajajo v teh obdobjih sprememb. Kot si prekrasno zapisala v uvodu, v svoji knjigi sicer ne ponujam ene pravilne poti ali poti vseh žensk, ampak verjamem, da so nekatera občutja univerzalna, četudi v obdobje stopamo v drugačnih okoliščinah. Že zdaj sem prejela kar nekaj lepih odzivov bralk, da so zaradi moje knjige lažje zaupale partnerjem, kako so se počutile.

Foto: Taja Haris