Piše: Špela Tomec
Michel Houellebecq je svetovna
literarna zvezda, eden najslavnejših in hkrati najspornejših sodobnih
francoskih pisateljev. Tudi slovenskim bralcem je že dobro znan, saj so v
slovenščino prevedeni vsi njegovi romani, od Razširitve področja boja (1994) in
Osnovnih delcev, s katerimi je leta 1998 čez noč zaslovel, do Podreditve
(2015), Serotonina (2019) in zdaj še najnovejšega, že osmega romana Uničiti.
Pred kratkim je izšel tudi prevod njegove prve knjige iz leta 1991, eseja o
znamenitem piscu fantastičnih grozljivk Howardu Phillipsu Lovecraftu (Proti
svetu, proti življenju). Zanimivo je, da že v tem zgodnjem pisanju vidimo
Houellebecqov prevladujoči svetovni nazor in glavne teme, h katerim se vrača že
35 let: atomizacija človeštva, poglabljanje individualizma, vse hujša
izoliranost posameznika, sesuvanje vrednostnega sistema, izginjanje duhovnosti,
brezciljnost in praznina bivanja, vrženost človeka v svet skrajne tekmovalnosti,
svet kot minljiv skupek osnovnih delcev, prehoden pojav na poti h kaosu, ki bo
na koncu pogoltnil vse, vključno s človeško raso.
Že v Razširitvi področja boja je jasno izoblikovana tudi osrednja misel, ki pravzaprav povezuje vsa Houellebecqova dela in določa njegovega značilnega, bolj ali manj avtobiografskega protagonista – zagrenjenega, osamljenega moškega srednjih let, nezmožnega pristnih odnosov in zdravih ljubezenskih razmerij. Obsojen je na življenje v sistemu, ki vrednost človeka (zlasti sodobnega zahodnega moškega) meri po njegovi ekonomski učinkovitosti in erotičnem potencialu. Spolnost je torej eden od mehanizmov vzpostavljanja družbene hierarhije, spolni liberalizem je enako škodljiv kot gospodarski, prosti trg v obeh primerih ustvarja samo dve skrajnosti – zmagovalce in poražence, pogoltno kopičenje presežkov na eni strani in popolno obubožanje na drugi. (V povsem svobodnem gospodarskem in spolnem sistemu se področje boja razširi na ljudi vseh starosti in družbenih slojev.)
Na prvi pogled je natanko tak tudi glavni junak romana Uničiti, do zdaj najobsežnejšega in menda zadnjega, če verjamemo Houellebecqovim izjavam – sicer je že večkrat napovedal, da bo nehal pisati, ampak te grožnje k sreči še ni uresničil. Dogajanje je tudi tokrat postavljeno v bližnjo prihodnost, v leto 2027, ko se Francija pripravlja na predsedniške volitve, hkrati pa jo pretresajo skrivnostne spletne grožnje, kibernetski in pozneje tudi konkretni, fizični teroristični napadi. V središču zgodbe je 50-letni Paul Raison, visoki državni uslužbenec, tesni sodelavec in zaupnik vplivnega ministra za gospodarstvo in finance Bruna Jugea, tudi kandidata na bližajočih se volitvah. Mimogrede, v tem liku je Houellebecq upodobil prijatelja, zdaj že bivšega ministra Bruna Le Maira, predsednik v odhajanju pa je – čeprav nikoli imenovan – več kot očitno Macron.
Roman se torej začne z nizom nenavadnih kibernetskih napadov brez očitnega cilja in storilca – odgovornosti zanje ne prevzame nihče. Med drugim se na primer po spletu bliskovito razširi računalniško ustvarjen posnetek, vrhunski globinski ponaredek (deepfake) obglavljenja ministra Jugea. To sproži obsežno preiskavo, v kateri Paul sodeluje s francosko obveščevalno-varnostno službo DGSI, kjer je vse življenje delal njegov zdaj upokojeni oče Édouard, prekaljeni in izredno spoštovani operativec, ki je, kot se izkaže, že nekaj časa preučeval sumljiva grozeča sporočila, ampak na žalost bivšim kolegom ne more več pomagati, ker ga je nedavna možganska kap spravila v trajno vegetativno stanje.
Prav ta nepričakovani dogodek preusmeri pozornost na Paulovo osebno zgodbo, ki se ves roman prepleta z neuspešnim iskanjem teroristov in dogajanjem na francoski politični sceni.
Paul je bister, umirjen in uglajen, a čustveno otopel uradnik. Že odkar je odrasel, se posveča skoraj izključno svojemu delu v državnem aparatu in nasploh živi strogo racionalno (priimek Raison, torej »razum«, prav gotovo ni bil izbran po naključju). Je tipičen predstavnik sodobne elite, dobro situiran, a strašno osamljen človek, odtujen od družine in žene. Zaradi očetove nenadne nebogljenosti se je prisiljen vrniti v Beaujolais, v hišo, v kateri je odraščal, in obnoviti razrahljane, že skoraj pretrgane družinske vezi, obtežene z dolgoletnim molkom, bolj posledico neke nemotivirane inertnosti kot kakšnega resnega spora ali zamere.
Hkrati se sredi te politične, varnostne in družinske zmešnjave začne ponovno zbliževati z ženo Prudence, s katero že deset let živi v samo še formalno obstoječem zakonu, čeprav si delita razkošno, dvoetažno stanovanje s čudovitim razgledom na park Bercy, kar večkrat posebej poudari. Potrošniško sprogramirana zakonca sta si obetala srečno življenje v luksuzni nepremičnini, a zgodilo se je nasprotno: »Njun odnos se je začel krhati kmalu zatem, ko sta se oba za dvajset let zadolžila in skupaj kupila stanovanje na obrobju parka Bercy – prekrasno dvoetažno stanovanje z dvema spalnicama in čudovito, na park obrnjeno dnevno sobo s panoramskimi okni. Ta sočasnost najbrž ni bila naključna, saj izboljšanje življenjskih razmer pogosto sovpade z ugašanjem volje do življenja, zlasti skupnega.« Kaplja čez rob je bila, kot pravi, Prudenceina »veganska preobrazba«, ki je med njima sprožila »totalno prehransko vojno«.
Pretresen ob soočenju z očetovo ‒ in s tem tudi lastno ‒ umrljivostjo se Paul postopno začne spominjati lepih in manj lepih trenutkov iz otroštva in mladosti, pa tudi že skoraj pozabljene intimnosti s Prudence. Njun obnovljeni odnos se dodatno poglobi, ko kmalu za očetom resno zboli tudi sam – diagnosticirajo mu namreč raka ustne votline, kar drastično spremeni njegov pogled na svet. Racionalni zahodni človek, ki je že izgubil stik z duhovnostjo in skupnostjo, se naenkrat zave lastne krhkosti in po dolgih letih spet začuti potrebo po življenjskem smislu in človeški bližini. V zakonu, ki ga je pravzaprav že odpisal, se z boleznijo, strahom in trpljenjem rodi čisto nova oblika ljubezni – globoka, iskrena in nežna.
Paulovo telesno bolezen lahko vidimo tudi kot duhovno bolnost sodobnega zahodnega sveta v vsej njegovi izpraznjenosti, hladnosti in brezsmiselnosti, bolečino kot spremljevalni pojav umiranja ega in obujanja duše, bližajočo se smrt pa ne samo kot napoved konca, ampak tudi kot priložnost za očiščenje in spravo – s sabo in drugimi ‒, kot nekakšen katalizator človeškosti in ljubezni. Na ta način lahko razumemo tudi naslov in poanto romana – uničenje vsega nepopravljivo zavoženega je nujen pogoj za kakršenkoli napredek, za nov začetek – tako na osebni kot na širši, družbeni ravni. Dokler ne padejo zlagane fasade, ki onemogočajo pristen človeški stik, je vse dobro, lepo in zdravo preprosto nedosegljivo. Paulovo razmišljanje o gnilem sistemu, ki ga je dejansko vse življenje pomagal ohranjati, je lepo povzeto v enem stavku: »… najhuje je bilo, da teroristom, če so hoteli uničiti svet, kakršnega je poznal, uničiti naš sodobni svet, tega ni mogel zares zameriti.«
Tudi roman Uničiti je, kot vsi prejšnji, ostra družbena kritika, ki govori o razkroju medčloveških vezi in izgubi smisla, slika distopično prihodnost z globalnim digitalnim nadzorom nad čedalje bolj otopelim in pasivnim prebivalstvom, brezbrižnim do trpljenja, ampak v nasprotju z avtorjevim siceršnjim pesimizmom je tukaj ves čas močno občutna želja po odrešitvi – in upanje na to odrešitev daje ljubezen, nežna, sočutna, zrela ljubezen kot zadnja duhovna vrednota, zadnji smisel v razpadajočem svetu.
V primerjavi s prejšnjimi romani je to velika in pomembna sprememba. V Serotoninu, razglašenem za Houellebecqov najbolj nihilistični roman, na primer glavni junak Florent-Claude verjame, da je za vse prepozno, da je ljubezen nepovratno izgubljena, kar vodi v depresijo, samopomilovanje, dokončen, totalen odmik in brezup; tragično životarjenje brez pravih čustev je mogoče samo še s pomočjo umetnega hormona sreče. V romanu Uničiti je drugače – ljubezen, čeprav ugaslo, je mogoče obuditi, protagonist je zmožen spremembe, v trpljenju se odpre in najde notranji mir. Roman kljub politični in telesni razgradnji kaže luč na koncu predora, nakazuje, da je še mogoče ljubiti, odpuščati in spokojno sprejemati smrt, saj človečnost preživi tudi na ruševinah. Odrešitev ne pride s filozofiranjem, smrt je lahko dostojanstvena le, če jo dočakamo v ljubezni, z nekom, ki ostane z nami do konca. To misel tik pred koncem knjige izrazi zdravnik, ki razpravlja s Paulom o lajšanju bolečin z morfijem: »Lahko rečem, da sem videl umreti že veliko bogatih, in verjemite, da v takih trenutkih bogastvo ni kaj dosti vredno. Brez pomislekov jim predpišem morfijsko črpalko; kadar začutijo potrebo, si lahko s preprostim pritiskom na gumb vbrizgajo malo morfija, in v trenutku so spet pomirjeni s svetom, oviti v kopreno mehkobe, kadarkoli se jim zahoče, si lahko privoščijo dozo umetne ljubezni. Nekateri (…) pa so prav do zadnjega dne ljubljeni, na primer tisti, srečno poročeni. Ti še zdaleč niso v večini, vam povem, ampak po mojih izkušnjah je morfijska črpalka v takih primerih odveč, ljubezen namreč povsem zadošča …«
To ni več mladostniška očaranost, romantična vznesenost ali nekaj, kar se da kupiti in je strogo vezano na spolnost, ampak tiha, zrela, telesna in duhovna bližina, pogojena s sprejemanjem ranljivosti in minljivosti, torej edino, kar še omogoča stik z drugimi, pa tudi s svojim telesom, dušo, preteklostjo in smislom.
V skladu s tem so se spremenili tudi prizori spolnosti, ki jih sicer še vedno ne manjka in so še zmeraj zelo nazorni, ampak jih res ne bi mogli označiti za pornografijo, kar se je pri prejšnjih romanih redno dogajalo. Zlasti proti koncu se namreč vse bolj polnijo z bližino in tisto pravo, globoko intimno povezanostjo, ki je do zdaj pri Houellebecqu skorajda ni bilo čutiti.
V knjigi se veliko govori tudi o veri, kar sicer ni večja novost, ampak tokrat se avtor ne osredotoča na politični, družbeni in moralni vpliv organiziranih religij (kot na primer v Podreditvi), v ospredju je predvsem osebni, duhovni vidik vere, kar je prav tako velik premik. Čeprav je Paul – kot menda tudi sam Houellebecq – ateist, pravzaprav bolj agnostik, ob soočenju z boleznijo in umiranjem v svoji racionalnosti ne najde utehe, zato se začne odpirati – ne religiji kot instituciji, ampak osebnemu duhovnemu doživetju, prežetemu z občutkom milosti, ponižnosti in sprejemanja. Vera je prikazana kot protiutež tehnokratskemu, odtujenemu svetu, kot izhod iz eksistencialne praznine, poosebljata pa jo Paulova globoko pobožna sestra Cécile kot predana katoličanka in Prudence, ki je sprejela wiccanstvo, sodobno pogansko verovanje s koreninami v predkrščanskih časih. Obe dokazujeta, da vera ni stvar doktrine in velikih besed, ampak se kaže v dejanjih ljubezni in sočutja. Čeprav Paul ne postane vernik v klasičnem smislu, v odnosih z bližnjimi in izkušnji umiranja doživi nekakšno notranjo preobrazbo: odtujenost se umakne bližini, hvaležnost prežene cinizem in umiri strah.
V povezavi s spremenjenim pogledom na ljubezen in vero je opazen tudi razvoj ženskih likov glede na prejšnja dela: ženske niso več samo objekti spolnih fantazij ali idealizirane izgubljene ljubezni (kot na primer Camille v Serotoninu), prvič so predstavljene kot nosilke sočutja, vere, ljubezni in dostojanstva, predvsem Prudence in Cécile sta zgled moralne trdnosti, nežnosti, zvestobe in duhovne moči. Prudence išče smisel v metafizičnem svetu in v novoodkriti čutnosti, kar se izrazi v telesno in duhovno bogatem obujenem odnosu s Paulom. Predstavlja moč ženske empatije in s svojo sočutno prisotnostjo vnaša v roman možnost čustvene in duhovne odrešitve. Z izjemo svakinje Indy, povzpetniške in pokvarjene novinarke, ki jo Paul odkrito prezira in je v romanu večkrat tarča tipično houellebecqovsko pikrih in nadvse zabavnih besednih napadov, se je Houellebecq v tem romanu odmaknil od stereotipnega idealiziranja ali poniževanja žensk, ki jim tu izkazuje globoko spoštovanje.
Tudi to je mogoče razlog, da mu najbolj goreči oboževalci očitajo rahlo pomehkuženje, medtem ko ga zagrizeni kritiki že tradicionalno obtožujejo vulgarnosti, pesimizma in ljudomrzništva. Tudi roman Uničiti je, kot vsi pred njim, izzval nasprotujoče si odzive – ti pri Houellebecqu nikoli niso mlačni –, a priznati je treba, da ga berejo vsi, tudi zakrknjeni nasprotniki, pa čeprav samo zato, da lahko še bolj strastno pljuvajo po njem.
Nekateri vztrajno trdijo, da nima stila, a s tem očitkom se nikakor ne morem strinjati. Zelo vesela sem, da sem imela priložnost prevesti njegov roman, ki je bil res velik jezikovni izziv. Houellebecq slovi po neskončno dolgih stavkih, ki jih francoščina prenaša precej bolje kot slovenščina, v kateri je treba na primer nešteta deležja in deležnike razvezati v odvisnike. Izraža se že skoraj obsedeno natančno, zelo rad meša registre, od najvišjega do najnižjega, po možnosti v istem stavku, tehnične izraze izvirno postavlja v kontekste, ki jim povsem spremenijo pomen, poleg tega mora prevajalec ves čas prežati na prefinjene humorne opazke, s katerimi je prepredeno vse njegovo pisanje. Kako dobro nama je z urednikom uspelo opraviti to zahtevno nalogo, bodo presodili bralci.
Michel Houellebecq ostaja predvsem pozoren in razmišljujoč opazovalec, ki tisto, kar vidi, brez olepševanja preliva v svoja dela, kot dežurni »enfant terrible« francoske literature nam neusmiljeno nastavlja ogledalo.
