Ljubljana je po mnenju Vida Simonitija »ustvarjena za dramo«: dovolj velika za zanimive zgodbe in hkrati dovolj majhna, da so naključna srečanja, sorodstvene vezi in nepričakovani prepleti skoraj neizogibni. V prav takšno Ljubljano nas postavi roman Optimisti, v katerem spremljamo zgodbo o mladih ljudeh na začetku novega tisočletja, ko je bilo v zraku čutiti več upanja, Evropa se je širila, pred posameznikom pa so se odpirale nove možnosti za študij, potovanja in življenje v tujini.
Toda optimizem v romanu, kot tudi v življenju, ni brez sence. Simoniti se danes opisuje kot »razočarani optimist«, njegove like pa sčasoma dohitijo neizpolnjena pričakovanja, življenjski kompromisi in vprašanje, kaj ostane od mladostnih idealov. »Lahko imamo neke ideale v mladosti in si želimo, da bomo spremenili svet, ampak na koncu naredimo kompromise. In to je popolnoma človeško,« razmišlja avtor.
Roman je napisal v slovenščini, čeprav že vrsto let živi v Veliki Britaniji in tam poučuje filozofijo. Z njim se je želel vrniti »v ta čas in ta prostor« ter se znova posvetiti jeziku, v katerem je odraščal in ki mu je, kot pravi, toliko dal. V pogovoru sva se dotaknila Ljubljane, njegove mladosti, nastajanja likov Dijane, Valentina in Rupnika, prepleta ljubezenske zgodbe s kriminalko ter vprašanja, ali lahko optimizem preživi tudi takrat, ko svet ne izpolni naših pričakovanj.
Ker sva drug pri drugem hitro prepoznala iskro optimizma, se je najin pogovor povsem naravno začel kot pri vseh, ki si v svetu želijo videti dobro – s tikanjem.
Naslov Optimisti lahko razumemo iskreno, pa tudi nekoliko ironično. Kdo so optimisti v tvojem romanu?
Roman se dogaja na začetku tisočletja v Ljubljani, večina likov pa je relativno mladih. To je bil čas številnih novih možnosti: potovanj v tujino, študija, širjenja Evrope. Tudi v Sloveniji je bilo čutiti optimističnega duha. Po eni strani je naslov mišljen resno, saj so mladi ljudje že zaradi svoje mladosti optimisti. Pred njimi je življenje, ki še ni dobilo dokončne oblike, zato se jim zdi, da je mogoče skoraj vse. Toda na koncu romana se premaknemo v poznejši čas in ugotovimo, da se vse želje po odprtem in boljšem svetu niso izpolnile. Hotel sem priklicati občutek tistega obdobja, današnjemu, bolj pesimističnemu bralcu pa ponuditi pobeg v čas optimizma, ki ga roman obenem tudi preizprašuje.
Zase praviš, da si »razočarani optimist«, kaj je načelo tvoj optimizem?
Vedno začnem z nekoliko bolj rožnatimi očali. Včasih sem tudi svetovnonazorsko bolj verjel, da je človeštvo sposobno rešiti svoje težave – s pogovorom, sodelovanjem in razumom. Toda ob podnebnih spremembah in trenutni geopolitični situaciji ta optimizem počasi izgubljam. Upanje, da se bo demokracija razširila po svetu in vsem ponudila neskončne možnosti, se ni uresničilo. Iz tega morda sledi obračanje navznoter: poskus, da naredimo nekaj lepega v osebnem življenju, tudi če so nas širša družbena pričakovanja razočarala.
Kaj je bilo prvo izhodišče za roman? Oseba, prizor ali spomin na Ljubljano?
Zdelo se mi je, da sta Slovenija in Ljubljana ustvarjeni za posebno obliko pripovedovanja. Vsi se poznamo in med ljudmi obstaja nešteto povezav. Z nekom se pogovarjaš in ugotoviš, da je človek, ki ti je pripeljal pralni stroj, bratranec nekoga, ki ga že poznaš. Ljubljana je dovolj velika za zanimive zgodbe in hkrati dovolj majhna, da so takšna naključja mogoča. Drugo izhodišče je bil nostalgičen spomin na milenijski trenutek: na zabave, Ambasado Gavioli, Metelkovo ter odhajanje iz Slovenije v Berlin ali London. Hotel sem zajeti nekaj duha tega časa.
Vid Simoniti z Marcelom Štefančičem, Veroniko Simoniti in Andrejem Blatnikom na novinarski konferenci Cankarjeve založbe.
V romanu spremljamo Valentina, Dijano in profesorja Rupnika. S katerim od njih imaš največ skupnega?
Vsak ima nekaj mojega, čeprav nobeden ne temelji neposredno na meni. Morda imam največ skupnega z Dijano. Po letih mi je najbližje in je v obdobju, ko se sprašuje, koliko je vložila v umetnost in različne projekte ter kakšen je smisel vsega skupaj. Valentin pride pri dvajsetih iz Nemčije v Slovenijo, jaz pa sem pri devetnajstih odšel iz Slovenije v Anglijo, zato si deliva izkušnjo tujstva. Z Rupnikom me povezuje poučevanje. Tudi sam pri kolegih, in včasih pri sebi, prepoznam kakšno godrnjavo pripombo o mladih. Upam pa, da ne bom tako kot on postal obsesivni detektiv.
Dijana je precej starejša od Valentina. Zakaj si obrnil običajnejšo literarno dinamiko starejšega moškega in mlajše ženske?
Predvsem zato, ker se mi je zdela ta možnost zanimivejša in ker gre za zgodbo, ki jo slišimo redkeje. V klasičnem odnosu starejšega moškega in mlajše ženske, zlasti v fikciji, se hitro pojavijo pričakovanja, povezana z močjo, denarjem ali družbenim položajem. Dijana in Valentin pa v odnos vstopata brez zemljevida. Ona se ni namenila poiskati mlajšega moškega, ampak se v njenem življenju zgodi nekaj, zaradi česar si dovoli takšno afero. Valentin je občutljiv, idealističen in pesniški tip človeka, ki ga pritegne že izoblikovana ženska z lastnimi pogledi na svet in umetniškimi ambicijami.
Roman se začne kot realistična pripoved o mladosti in ljubezni, nato pa vanj vstopi skoraj kriminalistična skrivnost. Zakaj si prepletel ta žanra?
Hotel sem napisati roman, ki je tudi zabaven in berljiv. Zgodba poteka premočrtno, brez dolgih esejističnih odlomkov ali izrazitega mešanja časov in prostorov. Like na koncu poveže kriminalistični moment, ki po svoje odraža posebnost Ljubljane in Slovenije: manjše škandale, prepletenost javnih in napol javnih oseb ter zgodbe, o katerih se govori – danes sicer na internetu, nekoč v rumenem tisku. Ker so vsi povezani z vsemi, imajo ti škandali pogosto tudi komično plat. Nekaj časa imamo tako občutek, da beremo ljubezenski roman, nato skoraj kriminalko.
Glede na to, da poučuješ filozofijo, bi morda pričakovali izrazito filozofski roman. Si se temu zavestno izognil?
Nisem želel napisati teznega romana, v katerem bi bila filozofska razprava zgolj preoblečena v zgodbo. V njem so seveda filozofske reference in vprašanja. Valentin prihaja iz verne družine in razmišlja o svetem Avguštinu, pojavijo se tudi politične debate o Sloveniji, Zahodu in koncu zgodovine. To so bili pogovori, značilni za začetek tisočletja. Filozofija je vtkana v zgodbo, vendar je ne sme preglasiti. Upam, da roman bralcu ponudi nekaj za razmislek, hkrati pa ostane dostopen in ponuja čisti bralni užitek.
Zakaj si ga napisal v slovenščini, čeprav že dolgo živiš in delaš v tujini?
Literatura je bila moja prva intelektualna ljubezen, še pred filozofijo, s katero se ukvarjam poklicno. Z romanom sem se želel povezati oziroma vrniti v ta čas in prostor, zato sem ga hotel napisati v slovenščini, pa tudi iz osebnega občutka, da to dolgujem jeziku, v katerem sem odraščal in ki mi je toliko dal. V angleščini je včasih celo lažje pisati, vendar se mi zdi pomembno, da se slovenščina še naprej razvija ter da se v njej piše in razmišlja.
Kako je sodelovanje z urednikom Andrejem Blatnikom vplivalo na končno podobo romana?
Andrej Blatnik je bil moj urednik pri Cankarjevi založbi. Sodelovanje je bilo odlično, saj je zelo izkušen in se je besedilu res posvetil. Skupaj sva naredila nekaj sprememb, predvsem zaradi večje jasnosti. Sprva je imel roman prvoosebnega pripovedovalca, ki se je občasno pojavljal in na koncu povezal vse delčke zgodbe. Njegovo vlogo sta pozneje prevzela dva stranska lika. Do te rešitve sva prišla skupaj in z obrtniškega vidika pisanja se mi zdi zelo dobra.
Kateri odzivi bralcev so te najbolj presenetili?
Zanimivo mi je, kako različno bralci razumejo Dijano in Valentina. Nekateri v njunih odločitvah vidijo izdajo mladostnih idealov, drugi preprosto resničnost življenja. Sam se nagibam k drugemu pogledu. Lahko doživimo izjemne izkušnje in ljubezenske zgodbe, ki niso namenjene temu, da ostanejo z nami za vedno. V mladosti si želimo spremeniti svet, pozneje pa sprejemamo kompromise. To se mi zdi predvsem človeško. Zelo pa me veseli tudi, da so roman vzeli v roke ljudje, ki sicer ne berejo veliko, in povedali, da jih je zgodba pritegnila. To razumem kot velik kompliment.
