Reper Rok Terkaj – Trkaj je s prvo knjižno uspešnico Repki, ki jo je ustvaril z dr. Igorjem Saksido, zagnanim literarnim zgodovinarjem in raziskovalcem mladinske književnosti, osvojil mlado in staro. Zdaj so na police prišli novi Repki z likovno podobo ilustratorja Mateja de Cecca, ki so še boljši od prvih, še bogatejši in bolj iskrivi, polni novih hudomušnih ilustracij, zabavnih zgodb in nepozabnih rim.
Veliko ljudi pravi, da imajo pred otroško publiko največjo tremo. Ali to velja tudi za vas?
Že od samega začetka mi je bilo nastopati pred otroki zelo zelo lepo. Spomnim se, da sva bila z Igorjem Saksido ob izidu prvih Repkov kar pozitivno šokirana, saj so otroci znali že čisto vsa besedila na pamet. Energija je takoj stekla in danes lahko iskreno rečem, da mi je nastopati pred najmlajšimi nekaj najboljšega na tem svetu.
Vas je res presenetilo?
Sam sem čutil, da imamo na Repkih 1 dobre pesmi, a si nisem mislil, da bo iz tega projekta tak velik bum. Čestitke so deževale od povsod, eden najlepših spominov, ki jih nosim s seboj, je ta, da smo s to knjigo, ki je izšla leta 2020, marsikateremu staršu in otroku pomagali vsaj malce polepšati čas covida, ko smo bili zaprti, da so se otroci lahko izgubili v ritmu besed in glasbe ter igri, ne pa v tedanji sivi realnosti.
Zdaj je verjetno tudi nastopanje lažje?
Zdaj je še boljše, ker so prišli Repki 2. Spet se nama je zgodilo, da so otroci znali vsa besedila na pamet. Hkrati tudi osebno čutim malo pritiska, ali bova izpolnila vsa pričakovanja, kajti mladi so najbolj iskrena publika in mnenje povejo takoj, tudi če jim kaj ni všeč. Oba si želiva, da jim bo noro dobro in da že uživajo ob glasbi in branju.
V čem se drugi razlikujejo od prvih?
Največja razlika je zagotovo v tem, da sta pri nadaljevanju knjiga in glasba še bolj povezani in prepleteni med seboj. Pri Repkih 2 dobiš »celotno sliko«, šele ko prebereš knjigo in zraven poslušaš repe, tega v prvi knjigi ni bilo. Zgodba nas pelje skozi različne svetove, od skrivnostnega otoka do Narobe sveta, prek Dežele izgubljenih stvari do doma, kjer živi lisica Zvitorepka. Ustvariti takšno delo, kjer se pisana in repana beseda povezujeta v zgodbo, je precej težje, četudi se to skozi oči in ušesa poslušalca in bralca najbrž ne opazi. Zato je bil veliko večji izziv in vesel sem, da nam je uspelo.
Rok Terkaj – Trkaj in Igor Saksida na predstavitvi knjige otrokom
Repki 2
Kako sta z dr. Igorjem Saksido izbirala, katera dela bosta pretvorila v glasbeno obliko, kako sta sploh ustvarjala?
Zdaj je bilo več avtorskega dela in manj priredb. Nekatere pesmi so navdihnile klasike (Narobe svet, Lisica Zvitorepka, Ringa raja), vendar je njihova oblika precej drugačna, nekako dobesedna priredba je le prva kitica Mama in tata, kjer je prvi del izpod peresa Toneta Pavčka, velikega mojstra besede.
Pesmi so skozi proces nastajale same zase, naredil sem veliko demo posnetkov po občutku, kar mi je bilo všeč, nato smo s producentom Damjanom Jovićem začeli resno delati na pesmih. Kmalu se je začela izrisovati celotna slika, ki smo ji potem dodali še pisno zgodbo.
Vsak od vaju je strokovnjak na svojem področju, vsak doprinese nekaj k projektu in drug brez drugega zagotovo ne bi bila tako uspešna. Kot pravite sami, je bilo več avtorskega dela, zato me zanima, kako je vajino sodelovanje potekalo tokrat?
Tokrat je bilo bolj iskrivo, saj sva se veliko pogovarjala, kako z zgodbo, kako jo povezati, kateri junaki bodo prisotni, kam vse odpotujejo in kaj rečejo. Na nekaterih mestih sva se strinjala, nekje tudi ne, v veliko pomoč nama je bila Tanja Svenšek, super urednica, ki je najine ideje nekako premešala skupaj, da je nastalo takšno krasno končno delo.
Ali pomaga, da se zdaj tudi vidva že tako dobro poznata, da najbrž hitro vesta, kaj bo šlo in kaj ne?
Vsako avtorsko delo je delo samo zase, kot da začneš od začetka. Definitivno je izkušnja Repkov 1 pomagala, saj še bolj čutiva, kaj zna biti otrokom všeč in kaj ne, a vseeno obstaja pritisk, da narediš še boljše od izvirnika, in se moraš veliko bolj potruditi, saj poznamo primere iz sveta filma in glasbe, ko drugi del nikakor ne doseže izvirnika. Tako da sva vesela, da nam je uspelo, da je otrokom in staršem tudi drugi del zelo všeč.
Gre za spodbujanje branja in širjenje kulture med otroki, ne le prepevanje. Kako pomembno je branje v vašem življenju?
Branje je izredno pomembno, saj je ključ do naše domišljije, ki je unikatno dojemanje sveta, kot ga imamo samo mi. Ko beremo, odpotujemo v različne svetove in si jih rišemo sami, drugače kot pri filmu, ko nam slika ponudi točno določeno vizualizacijo, kako je nekaj videti. Pri branju si ta 'film' ustvarjamo sami in ravno to je njegov največji doprinos, poleg seveda polnih knjižnic zanimivih in iskrivih zgodb, misli in anekdot, ki še bolj osmislijo naše življenje.
Katere knjige ima najraje vaša hčerka? Tudi ona repka?
Tari so zelo všeč Polnočna tolpa, Babica barabica in Pasji mož. Tudi ona repka, sedaj je že malo starejša, ampak še vedno mi reče: »Oči, ta pesem mi je všeč!« ali »To mi ni dobro.« Še vedno skupaj dostikrat zarimava in imava ljubezen do besede. Ponosen sem, da sem lahko to nekako prenesel na njo. Sedaj zelo uživava, ko skupaj bereva Lovra Matiča oz. Tomaža Lavriča – Črva Ota, Malo uš Ivo in Malo veščo Lučko.
Rok Terkaj – Trkaj, ilustrator Matej de Cecco in Igor Saksida
Rok Terkaj – Trkaj je vesel, da je tudi nova knjiga všeč otrokom in odraslim.
Katere so vas oblikovale, ko ste odraščali?
Najbolj všeč mi je bil Veliki dobrodušni velikan Roalda Dahla, a definitivno me je najbolj oblikovala Doktor Jojboli Korneja Čukovskega, vendar verzija, ki je zdaj težje dostopna in je v celoti v rimah. To mi je mama brala, ko sem bil bolan, dokler ni nekega dne ugotovila, da znam celo na pamet, ko se je pri enem odlomku zmotila in sem sam do konca nadaljeval celotno epopejo. (smeh)
Kaj radi berete danes?
Danes po navadi kar zaidem v knjižnico in prebiram vse, kar je mladinske
poezije in literature, tako da kar vzamem prvo knjigo in zatem drugo, in če mi
je nekaj res všeč, si izpišem kakšno rimo ali odlomek, ki me navdihne.
Raziskujem tudi, kaj je novega na svetovnem trgu, da sem na tekočem.
Kaj vam daje delo z otroki, česar niste dobili nikjer drugje v svojem udejstvovanju, ustvarjanju in nastopanju?
Daje mi vstop v svet otrok, ki se sicer zaklene, ko postaneš resen in odrasel. Ko delaš z otroki, se ti ta vrata spet odpro. V tem svetu obstajajo drugačna pravila. To so takšna pravila, ki jih pravzaprav ni. Ko enostavno slediš srcu in domišljiji, včasih narediš kakšno neumno napako, a ravno iz nje pride najbolj iskren smeh in zanimive dogodivščine. V tem svetu je doma tudi sreča in veselje do najmanjših stvari, ki so okoli nas in v nas.
Zdi se, da niste več »le« reper, saj skrbite za toliko različnih projektov, ustvarjalnost vas nese v različne vode. Kako bi se opisali, kateri »poklic« bi si sami nadeli v opis?
Sam bi si rekel ustvarjalec, kreativec, nekdo, ki ima rad besede. To se lahko potem izrazi skozi pisanje knjig, skozi rep, reklame, copywriting ali pisanje besedil za druge artiste in izvajalce. Besedoljub bi bila primerna beseda, recimo.
Ali bomo lahko morda slišali Repke še v tretje in potem naprej? Materiala in zagona vama najbrž ne zmanjkuje.
Če bo inspiracija in veselje do dela, potem upam, da bom lahko Repke ustvarjal do konca življenja. Če pa me pot zanese kam drugam, se mi zdi, da je bilo ustvarjenega dovolj dobrega materiala, in želim si, da bodo tudi naslednje generacije otrok lahko uživale ob ritmih in besedilih. Upam, da smo skupaj ustvarili vsaj eno zimzeleno klasiko, ki bo ogrevala srca otrok in staršev ter polepšala skupne urice in dodala eno lepo glasbeno podlago otroštvu in odraščanju. Hvala za branje!
Avtorica: Petra Julia Ujawe
