80 let Mladinske knjige
Knjige vstopajo v svet človeka različno, najpogosteje že v zgodnji otroški dobi, zagotovo pa v času vrtca in šole. Pravljice so za mnoge idealiziran svet, iz katerega se neradi vračajo v resničnost, z odraščanjem postanejo zatočišče za imaginarno, nato raziskovalnica arhetipskih vzorcev. In tiskane pravljice v slovenščini so se v našem okolju pojavile že pred osmimi desetletji. Tedaj so bile vse opremljene z enim samim logotipom – Mladinska knjiga, saj drugih založb, ki bi izdajale otroško literaturo, ni bilo.
Znak Mladinske knjige je krasil tudi revijo Ciciban, ki letos praznuje kar 80 let. Vse do danes je bilo natisnjenih skoraj 40 milijonov izvodov revije – v toliko domovih in otroških svetovih je prebival, da skorajda ni generacije Slovencev, ki bi odraščala brez njega. Globoko v spominu nosim občutek, kako so se mi pred najbolj neprijetnim popoldanskim spanjem v vrtcu zdele zgodbe Maček Muri, Muca Copatarica, Pepelka in druge legendarne pravljice vedno prekratke. In kako sem doma ob večernem ritualu občudovala čudovite ilustracije v Zlati ptici, Lisičkah sestričkah, Najlepših antičnih pripovedkah … Za »jubilejni« 10. rojstni dan sem prejela neskončno bogato darilo – celoten letnik zbirke Zlata knjiga z Bratovščino Sinjega galeba, Vinetoujem, Gimnazijko … Še več – že naslednji dan sem prejela še drugi letnik. Skrivaj mi ga je odstopila sestra dvojčica, ki je knjige niso zanimale kaj dosti. Od Zlate knjige je bil potem le še korak do knjig v zbirki Sinji galeb, radovednost pa so pritegnile tudi barvite enciklopedije v zbirki Mladi vedež sveta, pa seveda legendarne velike knjige, kot je bila npr. knjiga Vsa čuda sveta. Zaradi slednje sem si obljubila, da bom – ko bom velika, potovala in si v živo ogledala prav vsa čudesa sveta – in ne, nisem še na cilju. In verjetno se vsi spominjamo dnevnih sob, opremljenih s t. i. knjigami na meter – pri nas sta kraljevali imenitna usnjena zbirka Naša beseda in zbirka Sto romanov, kasneje so se s članstvom v Svetu knjige police polnile tudi z naslovi, kot so Ljubezen in duhovna rast, Kako si pridobiti prijatelja, 7 navad zelo uspešnih ljudi ... Vsi ti naslovi so le košček individualnega potovanja skozi zgodovino časa, v kateri je odtisnjena zgodba Mladinske knjige – vseh 125 milijonov natisnjenih knjig. A verjamem, da jo delim z mnogimi slovenskimi bralci. Zame je bila vstopnica v svet literature in znanja. In ne da bi vedela, tudi v založbo, v kateri poklicno delujem že več kot dve desetletji.
Danes imamo vse na dosegu roke, bogate knjižnice in aplikacije v vseh jezikih. Kljub temu pa založba, ki je oblikovala duhovno dediščino Slovencev in obogatila slovenske knjižnice, ohranja svoje poslanstvo. Tudi v teh časih z užitkom delimo navdušenje nad prebranim, komaj čakamo na izide posameznih naslovov in na odzive bralcev. Kljub silovitemu tehničnemu napredku so nekatera založniška vprašanja ostala povsem enaka: predrage knjige, prenizke naklade, prepozni izidi, različna stališča urednikov – »skrbnikov genijev« in kolegov prodajnikov in knjigotržcev. Še vedno razvijamo nove naslove z ustvarjalci in ilustratorji in se pri oblikovanju programa srečujemo z uredniškimi dilemami, ki včasih zahtevajo tudi pogum in drznost.
Toda bralci so naše resnicoljubno ogledalo, pred 80 leti in danes. Dobro vsebino prepoznajo. A priti mora do njih. V tem pa se je zgodila temeljna premena. Če smo nekoč lahko v šolah vsi v roke dobili legendarnega Cicibana, je danes nostalgičnih staršev, ki verjamejo, da bo branje zgodb, razumevanje humorja in pronicljivih pomenskih odtenkov v ilustracijah njihovim otrokom pomagalo živeti boljše življenje, vse manj. Po drugi strani so družbena omrežja in splet odprli še več poti do bralcev. A ne samo za branje, tudi za vse drugo. Neskončno veliko drugega. Tistega, kar je morda preprostejše in manj zahtevno. In ta temeljna sprememba zastavlja vprašanje, ali je literatura v tem »gluhem času« – kot bi zapisal Drago Jančar – še potrebna. Socialna omrežja so nas (morda) povezala, pospešila pretok informacij, toda svet se je zadovoljil s površinskostjo. Razmisleki o tem, kdo smo in kako je mogoče razumeti svet v njegovi univerzalnosti, postajajo redki. Smo kot bralci še sposobni vstopati v svet literature, v svet, v katerem nismo zgolj mi sami, ampak postanemo knjižni junaki, ki ljubijo, sovražijo, spoštujejo? V branje, ki je vabilo k sprejemanju občutij in dojemanj onkraj lastne omejenosti, k razvijanju empatije, ki je morda še ne poznamo.
Naše kognitivne kapacitete se v digitalnem času zdijo ugrabljene, razbolene od preobilice informacij. Koliko nas še zmore vztrajati ob branju daljših in zahtevnejših besedil? A najsi se svet vrti po svoje, pravljice ohranjajo moč imaginarnega, knjižne zbirke rastejo z bralci, knjiga kot darilo pa je darilo za duha. In to je največ, kar lahko podarimo. Zato bomo to na založbi Mladinska knjiga počeli tudi nadaljnjih 80 let.
Piše: Alenka Kepic Mohar, glavna urednica Mladinske knjige
