V torek, 28. maja, ob 11. uri so uredniki dr. Aljoša Harlamov, dr. Andrej Blatnik in Lara Paukovič, ki je urednica zbirke, in avtorici Kaja Bucik Vavpetič in Karmen Petric na novinarski konferenci v Konzorciju predstavili novo žanrsko zbirko Cankarjeve založbe Razmerja oziroma romana Srebrne vezi in Prste stran. Romana sta nastala na delavnici pisanja ljubezenskega romana Cankarjeve založbe, jeseni pa bo izšel še tretji roman v zbirki Padam na besede Jerce Cvetko.
Direktorica Cankarjeve založbe Alenka Kepic Mohar je uvodoma dejala, da so bili dnevi, ko so se pri nas zbirali udeleženci in udeleženke delavnice pisanja ljubezenskega romana, izjemno dinamični, polni strasti, pričakovanja in posebnega naboja. Besedo je predala glavnemu uredniku dr. Aljoši Harlamovu, ki je prepričan, da je to zbirka, ki dokazuje, da ima Cankarjeva založba profesionalno ekipo, ki poskuša biti inovativna in si prizadeva na založniškem polju najti nišo način, kako poseči vanjo.
»Prepričan sem, da smo z Andrejevim bogatim znanjem in izkušnjami naredili preboj, seveda pa človek nikoli ne ve, vedno ostaja zrnce, ki ga ne predvidiš … Ko smo poklicali Laro in jo prosili, naj vodi delavnico pisanja ljubezenskega romana, si nihče od nas ni predstavljal, da bomo že v prvem letu dobili tri tako dobre nove rokopise, nisem si predstavljal, da bo ta projekt zaživel s tako lahkoto. Prste stran in Srebrne vezi sta izjemno berljivi in vrhunsko spisani deli, za kar gre zasluga Lari Paukovič, in seveda avtoricama, Karmen Petric in Kaji Bucik Vavpetič, ki, čeprav sta to njuna prvenca, nista začetnici na literarni sceni. Veseli smo, da gre za ljubezenski roman, ki je spregledan žanr, ne samo pri nas, ampak tudi v svetovnem merilu. V Sloveniji radi podcenjujemo žanr, kakor na splošno veliko stvari, v katerih uživamo, in ‒ bodimo realni ‒ veliko stvari, v katerih uživajo ženske. Zdaj pa bi romanom zaželel samo še srečno pot in ‒ počakajmo na prve odzive bralcev.« Aljoša Harlamov
Dr. Andrej Blatnik je takoj priznal, da je v romanu Karmen Petric, ki ga je prebral petkrat, močno užival.
»Ampak zakaj smo se odločili ravno za ljubezenski roman? Zato, ker je to žanr, ki je na seznamih najbolj branih oziroma izposojanih knjig v Sloveniji izrazito dominiral, žal pa so bili avtorji prvih sto najbolj izposojanih knjig sami tujci, nobenega slovenskega. V zadnjih letih se je ta situacija spremenila: pojavili so se izjemno brani domači avtorji v dveh kategorijah: kriminalka in priročniki za samopomoč – ljubezenski roman pa, čeprav so domače avtorice obstajale, se ni prebil visoko na lestvicah branosti. Očitno je bilo, da interes za ljubezenski roman obstaja, in to je bil tudi razlog, da smo pri Cankarjevi založbi odločili, da organiziramo delavnico pisanja ljubezenskega romana.« Andrej Blatnik
Urednica zbirke Lara Paukovič je bila zelo vesela in hvaležna za to priložnost, ni pa vedela, kaj lahko pričakuje od delavnice: »Pri delavnicah je namreč veliko odvisno od dinamike, ki nastane med udeleženci oziroma udeleženkami, in odločilno vpliva na to, kakšni so končni izdelki. Skupina prvega leta je enako zaslužna za odlična besedila kot moje uredniško delo, saj so se med udeleženci in udeleženkami stkale trdne vezi, spoštljivo so komentirali besedila drug drugega, ostali v stikih tudi po zaključku delavnice in mislim, da smo spisali eno krasno zgodbo. Dobivali smo se štiri mesece, potem pa je bil postavljen rok za oddajo rokopisa.«
Lara je na oder povabila avtorici in sledil je iskriv pogovor o žanrski literaturi, ki je velikokrat podcenjena, sploh če gre za žanr, ki ga berejo ženske.
Kaja Bucik Vavpetič izpostavlja, da ji je pri žanru všeč, da postavlja okvirje: »Ne maram, da ljubezenski roman enačimo z romancami; ljubezenski romani nimajo nujno srečnega konca. Zame je izziv, kako ljubezenski par pripeljati do srečnega konca na različne načine, dvajsetkrat ali tridesetkrat. Enako velja za kriminalke in fantazijske romane, kjer moraš vsakič ustvariti svet, ki deluje po sebi lastnih pravilih. Kriminalka je v zadnjih letih doživela razcvet, pri drugih žanrih pa smo v zaostanku. Kar zadeva fantazijske romane: prevodne literature je vedno več in zdi se mi, da je to prehod, na katerem lahko začnemo graditi, vzpostavljati širšo publiko. Tudi festival Na meji nevidnega raste iz leta v leto. Prihaja vse več ljudi, ki radi berejo, poizvejo o novih knjigah, se pogovarjajo o njih. Želim si, da bi bilo čim več domače, lokalne fantazijske literature.«
»Romanca osreči bralca in jaz kot avtorica rada osrečujem, to je ena največjih nagrad. Všeč mi je, da v ljubezenskem romanu lahko razvijaš tudi resne teme in pri tem pokažeš, da ni vedno vse tako težko, tako žalostno, lahko jih obdelaš na iskriv, pozitiven način. Všeč mi je ta eskapizem, ki je tudi osnovna značilnost tega žanra. Trije romani so neka osnova zbirke Razmerja, na katerih upam, da bomo mi in drugi pisci nadaljevali žanr. To je priložnost za razvoj podžanrov in podpodžanrov, ki jih v Sloveniji še ni. Je začetek, je pot, ki odpira možnosti za druge pisce in piske,« je dodala Karmen Petric.
Ljubezenski roman ponekod velja za antifeminističnega, avtorici pa poudarjata, da je med ljubezenskim romanom iz prejšnjega stoletja in modernim ljubezenskim romanom precej razlik.
»Gre za patriarhalno zadevo – črni se žanr, ki ga ženske pišejo za ženski užitek. Kot drugo pa je žanr zdaj čisto drugačen od tistega, kar se je pisalo v 80. letih. V takratnih ljubezenskih romanih si je moški jemal žensko proti njeni volji. In predvsem se mi zdi, da je podcenjujoče do bralk, da se reče, da taki romani ustvarjajo nerealna pričakovanja glede odnosov. Nikoli se namreč ne vprašamo, ali bo grozljivka pri bralcih ustvarila nerealna pričakovanja, ali pa kriminalni roman – ali boš zaradi njega za vsakim ovinkom pričakoval truplo? Za moške se domneva, da bodo znali ločiti fikcijo od resničnosti, za ženske pa očitno ne,« je misel zaključila Kaja Bucik Vavpetič.
Kot je povedala Karmen Petric, je doktor roman, kamor spada njeno delo, eden najbolj trivialnih žanrov: »Treba je preseči ta kliše, da so vse ženske medicinske sestre in v podrejenem položaju. Vedno se jih postavlja v vlogo negovalk, pridnih žena, dobrih mam; ženska je lahko vse to in hkrati še veliko veliko več in mislim, da je to razvidno iz tega romana.«
Obe avtorici sta na koncu priporočili delavnico pisanja ljubezenskega romana, pri tem pa izpostavili odlično strokovno uredniško ekipo.
Kaja Bucik Vavpetič sicer ustvarja v angleščini pod psevdonimom Zoe Ashwood in že nekaj časa živi od pisanja, Karmen Petric pa je uveljavljena knjigogramarka, ki objavlja pod psevdonimom @aconita umbra, njena kratka proza pa je izšla v različnih publikacijah.
