Pred Pogačarjem je bil Roglič. Pred Rogličem pa desetletja zgodb, brez katerih slovenske kolesarske zlate dobe morda sploh ne bi bilo. Uroš Buh se je v novi knjigi Zlata doba odpravil po sledeh ljudi, zmag, porazov, drznih odločitev in tudi norih naključij, ki so Slovenijo pripeljali na vrh svetovnega kolesarstva. Gradiva je bilo toliko, da vse ni moglo med platnice. Nekaj najboljših izpuščenih zgodb bomo zato v prihodnjih mesecih razkrili prav na Avtorskem portalu. Pred tem pa smo Uroša Buha vprašali, kako se sploh lotiš pisanja zgodbe, katere konec se – na srečo – še kar naprej spreminja.
Naslov knjige je Zlata doba. Kdaj si prvič začutil, da to, kar se dogaja v slovenskem kolesarstvu, ni več samo niz izjemnih uspehov, ampak zgodovinsko obdobje, ki si zasluži svojo knjigo?
V kolesarstvu obstaja veliko držav, ki imajo ogromno odličnih kolesarjev, a še nobenega naslova svetovnega prvaka, nobene skupne zmage na največjih tritedenskih dirkah, osvojene kolesarske klasike, torej rezultatov, ki največ štejejo. Pa vendar se o njih ves čas govori in piše. Slovenci smo v zadnjih petindvajsetih letih nase opozarjali tako rekoč iz ozadja, z drobnimi koraki smo prodirali proti vrhu, pobirali najprej manjše zmage, se sproti učili in nadgrajevali slog dirkanja in delo z mladimi ter naposled prišli do prvih res odmevnih uspehov. Ko pa je leta 2017 Primož Roglič osvojil prvo etapno zmago na Dirki po Franciji, se je začelo zares! Njegova skupna zmaga na španski Vuelti dve leti kasneje nas je nato pravzaprav dokončno izstrelila med največje. A če bi moral izbrati ključni trenutek, ki je za vselej spremenil zgodovino slovenskega kolesarstva in njegov položaj v svetu, je bila to zagotovo Dirka po Franciji leta 2020, ko sta bila Tadej Pogačar in Primož Roglič na Elizejskih poljanah na najvišjih stopničkah. Že tedaj bi lahko začeli pisati knjigo, pravzaprav letni almanah, ki bi ga sproti osveževali ob zaključku vsake sezone. Zmagoslavno obdobje namreč še kar traja ...
V knjigi hitro postane jasno, da to ni samo zgodba o Primožu Rogliču in Tadeju Pogačarju. Pravzaprav se začne desetletja prej. Kaj te je pri raziskovanju najbolj presenetilo – kako dolga in kako malo poznana je bila pot do današnjih uspehov?
Drži, nikakor ni samo zgodba o njiju, temveč predvsem o tistih, ki so tlakovali pot vsem, ki nas danes osrečujejo z vrhunskimi uspehi. Kolesarstvo spremljam že vse od devetdesetih let, ko smo v slovenska gospodinjstva prvič dobili satelitske krožnike in s tem dostop do tujih športnih programov. V tistem času je kariero ravno zaključeval veliki Španec Miguel Indurain, v vzponu je bil Marco Pantani, za njim pa sta prihajala Jan Ullrich in Lance Armstrong. Naši kolesarji so tedaj še zelo redko nastopali na največjih dirkah, če pa že, so imeli izključno vlogo pomočnikov, a zaradi tega nisem bil nič manj navdušen nad njimi. Ko pa je na prelomu tisočletja Andrej Hauptman osvojil prvo kolajno na svetovnem prvenstvu in je talent za tritedenske dirke začel kazati Tadej Valjavec, se je nekaj začelo konkretno premikati.
Pri raziskovanju in številnih pogovorih me je pozitivno presenetil odnos vseh do slovenske kolesarske zgodovine, še dlje od zadnjih petinštiridesetih let, kolikor daleč sem šel raziskovat. Presenetila me je skupna želja po ohranitvi tradicije, saj se večina mojih sogovorcev zelo dobro zaveda, da je današnje stanje posledica dela in uspehov preteklosti. Pot, ki so jo prevozili pionirji v osemdesetih letih in kasneje, je bila tedaj poznana ozkemu krogu zanesenjakov in ljubiteljev kolesarstva, a z vsakim novim uspehom se je treba vprašati tudi, kako je do tega prišlo, in mislim, da je skrajni čas, da s temi zgodbami osvetlimo tudi sam izvor naše zlate dobe.
Vinko Polončič je moral v osemdesetih letih premagovati skoraj neverjetne birokratske in politične ovire, da je lahko postal profesionalec. Danes pa največje ekipe same iščejo mlade slovenske talente. Je prav ta kontrast ena osrednjih zgodb knjige?
Iz današnje perspektive so tedanji prestopi med profesionalce videti skoraj kot črno-beli film, morda celo burleska s Charliejem Chaplinom. Hkrati pa je spomin na tiste čase še vedno živ in zato lahko sploh dojamemo tako velik kontrast. To, da ti nekdo praktično prepoveduje, da se odpraviš v tujino, ker si domače okolje že zdavnaj prerastel, je danes popolnoma nepredstavljivo. Predstavljajte si, da bi se moral Tadej Pogačar za prestop v ekipo UAE izpisati iz Slovenske kolesarske zveze (brez možnosti povratka!), kjer bi mu nato zamerili vsi vpleteni, češ da skrbi samo za lasten napredek. Takšne stvari so se tedaj dogajale, pri čemer pa so morali Vinko Polončič, Primož Čerin in Jure Pavlič denar od nagrad še vedno pošiljati na matično zvezo, pod pretvezo, da ga bodo dobili ob koncu sezone. Seveda ga niso!
Danes so skavti največjih ekip na svetu prisotni na naših lokalnih dirkah od Novega mesta do Završnice in Jesenic, nenapovedano se pojavijo na vrhu klanca in beležijo čase mladincev. Najboljše nato pokličejo in povabijo na testiranja že pri petnajstih letih. No, tak nivo profesionalizacije pa seveda ne prinaša zgolj medu in mleka, temveč ima tudi slabe dolgoročne posledice za razvoj klubov, in tudi tega se dotaknem v knjigi.
Uroš Buh, urednica Saša Kozarov in kolesarske legende Matej Mohorič, Martin Hvastija in Primož Čerin na pogovoru o slovenskem kolesarstvu in predstavitvi knjige v knjigarni Konzorcij.
Za knjigo ste opravili veliko intervjujev in zbrali bistveno več gradiva, kot ga je bilo mogoče spraviti med platnice. Kako težko je bilo izbrati, kaj bo ostalo in kaj mora ven? Je med izpuščenimi zgodbami katera, za katero vam je bilo še posebej žal?
Drži. Če bi imel možnost spisati pravo monografijo o slovenskem kolesarstvu, bi imela okoli 500 strani, a to niti ni bil namen. Pri okleščenju mi je bila v veliko pomoč urednica Aleksandra Kozarov, ki je tudi sama navdušena kolesarka, zato sva skupaj prečesala vsebino, tako da je ostalo le še zlato jedro zadnjih petinštiridesetih let. Izbira je bila včasih kar težka, saj so se nekatere zgodbe brale skoraj kot kriminalka, a takšna, pri kateri moraš poznati nekaj ozadja, zato sva se na koncu odločila, da mora biti sleherni del zanimiv za splošno bralstvo in ne izključno za poznavalce kolesarstva.
Zdaj pa dobra novica za bralce: nekaj izpuščenega gradiva bomo objavili na Avtorskem portalu Mladinske knjige. Nam lahko že zdaj napoveste kakšno zgodbo, anekdoto ali sogovornika, ki ga v knjigi ni oziroma zanj v njej ni bilo dovolj prostora?
Uf, teh je res veliko. Morda zgodba o tem, kako je novomeški kolesarski strateg Milan Eržen treniral bahrajnskega princa. Ker je tam zelo vroče, sta pogosto trenirala ponoči, ko so se temperature vsaj malo spustile. Trenirala sta kar na dirkališču formule 1, ker pa steza ni bila osvetljena, je Eržen z avtom vozil za princem, da mu je osvetljeval pot. Nekoč je princu med treningom zazvonil telefon, klical ga je kralj oče:
»Kje pa si?« ga je vprašal.
»Treniram na stezi F1.«
»Kako? A kar v temi?« je bil začuden kralj.
»Ja, saj gre! Milan me spremlja v avtu in mi sveti od zadaj, da ne zapeljem s proge.«
»Hm! Gotovo obstaja kakšen boljši način,« je dejal kralj.
»Ja, seveda obstaja! Lahko bi postavili osvetljavo okoli celotne proge,« mu je napol v šali odvrnil princ.
Kralj pa je mož akcije in prihodnje leto je Bahrajn kot eden prvih gostil nočno preizkušnjo formule 1, koncept, ki se je kasneje razširil še na nekatera druga ikonična dirkališča po vsem svetu. Princ pa je lahko treniral na kolesu tudi ponoči.
Ko ste se pogovarjali z različnimi generacijami slovenskih kolesarjev, ste verjetno slišali ne le športne, ampak tudi zelo osebne zgodbe. Katera pripoved vas je kot avtorja najbolj presenetila ali ganila?
Zelo me je ganila izpoved Janija Brajkoviča, ki se je tako rekoč celotno kariero boril s hudimi prehranskimi motnjami. Vrhunski šport je že tako zelo krut, ko pa se spopadaš še s tako hudo boleznijo, si pogosto na meji preživetja. Jani je bil zaradi tega pogosto tarča posmeha pri svojih športnih direktorjih, pa tudi športna javnost dostikrat ni bila prizanesljiva ob njegovih neuspehih. To, da mu je ob vsem tem uspelo na najvišjem nivoju dirkati skoraj dvajset let, pravzaprav meji na čudež, in res sem vesel, da je danes svoje izkušnje pretopil v znanje in ljudem pomaga najti ravnovesje s svojevrstnimi terapijami.
Ali pa zgodba Tadeja Valjavca, ki je tudi ni v knjigi, ko je zaradi odhoda v porodnišnico dobil rdeči karton mednarodne antidopinške agencije. Po pravilih so se namreč kolesarji dolžni javljati na telefon, če pride do nenapovedane dopinške kontrole, prav tako morajo tedensko osveževati svojo lokacijo. Tadej in njegova žena sta bila ravno v pričakovanju prvega otroka. Ženi je odtekla voda in sta se nemudoma odpravila v kranjsko porodnišnico. Tam je moral ugasniti telefon, in ko ga je čez nekaj ur, kolikor je trajal porod, znova prižgal, je imel med drugim več neodgovorjenih klicev agentov WADA. Še preden je sporočil novico o prvorojencu svojim staršem, je poklical nazaj, oni pa so mu odgovorili, da je že prepozno in da je prekršil pravila, zato se mu bo vpisal rdeči karton v biološki potni list kot namerno izogibanje testu. Po dolgem moledovanju in pojasnjevanju okoliščin so naposled le privolili, da se srečajo v živo, odvzeli so mu kri in vodo, nato pa so se razšli. Test je bil sicer negativen, vendar pa je rdeči karton ostal zapisan, čeprav je imel povsem upravičeno ugasnjen telefon ...
Na novinarski konferenci Kolesarske zveze Slovenije je knjigo predstavila glavna urednica Mladinske knjige Alenka Kepic Mohar, na sliki z Urošem Murnom, Primožem Rogljičem, Jabobom Omrzelom in Luko Mezgecom. Foto: Bobo
Knjiga pravzaprav postavlja zanimivo vprašanje: ali sta Roglič in Pogačar neverjetna talenta, ki sta se po naključju rodila v Sloveniji, ali pa je slovensko kolesarstvo v desetletjih ustvarilo okolje, v katerem sta takšna šampiona sploh lahko zrasla? Kakšen je vaš odgovor po vsem raziskovanju?
Vprašanje je pravzaprav kompleksno in mislim, da je takšen tudi odgovor. Tako Primož, ki mu je za začetek uspela neverjetna tranzicija iz smučarskih skokov v kolesarstvo (govorimo o res najvišjem nivoju, ki ga posamezniki še na enem področju zelo redko dosežejo!), nato pa je postal še eden najboljših kolesarjev na svetu, in to v relativno poznih letih, kot neverjeten talent, kakršen je Tadej, sta šivanki v kupu sena. K sreči sta zasijala v slovenski bali sena in je sonce na njiju posijalo pod ravno pravim kotom, da smo pravočasno opazili njun lesk, če sem malce poetičen. Po drugi strani ni nobeden od njiju nikakršno naključje: Tadeja je kolesarsko vzgojil KD Rog, kjer sta ga znala voditi in usmerjati Miha Koncilija in Andrej Hauptman, oba s številnimi izkušnjami iz kolesarstva doma in v tujini, Primož pa se je izobrazil v drugem epicentru domačega kolesarstva, v novomeški Adrii Mobil, pod vodstvom Bogdana Finka in Milana Eržena. Z drugimi besedami, talent je najprej treba prepoznati in ga nato pravilno usmerjati, brusiti, izobraževati, da lahko nekoč razvije ves potencial, kar bi bilo nemogoče, če ne bi imeli toliko znanja, izkušenj in kolesarske tradicije, kot jih imamo. In za to so zaslužni vsi, ki jih omenjam v tej knjigi.
Ob koncu knjige že pogledujete proti naslednji generaciji slovenskih kolesarjev. Ste med raziskovanjem dobili občutek, da se zlata doba lahko nadaljuje tudi po Rogliču in Pogačarju – ali živimo v obdobju, ki ga bomo šele čez desetletja razumeli kot nekaj neponovljivega?
Ko smo v trenutku zanosa, se zdi vse mogoče, a dejstvo je, da so stvari minljive. Še zlasti v vrhunskem športu in v času nenehnega razvoja, kjer so najnovejša dognanja v materialu, znanosti, medicini in nutricionizmu dostopna vsem. Kljub temu da imamo na obzorju že nove kolesarje, ki bi lahko ob pravilnem razvoju čez nekaj let krojili sam vrh svetovnih dirk, mislim, da živimo v neverjetnem zgodovinskem trenutku, ki ga bo zelo težko ponoviti. Zavedati se moramo, da sta na samem vrhu lestvice mednarodne kolesarske zveze že sedem let Slovenca! To je skoraj nemogoče razumeti oz. podati enakovredno primerjavo z drugimi športi: približno tako, kot če bi vam dejal, da je Nogometni klub Olimpija že sedemkrat zapored osvojil ligo prvakov.
Včasih so za nepremagljive veljale kolesarske velesile, kot so Belgija, Francija in Italija, danes so vsi ti kolesarji samo nemočni opazovalci, ko sta na dirkah Primož Roglič in Tadej Pogačar. Če se Roglič počasi poslavlja, pa ima Tadej zagotovo v nogah še vsaj pet sezon. Počasi prihaja tudi Jakob Omrzel, tu so še izjemni talenti Maj Bohak, Sven Aleksander Mernik in ostali, ki bodo morda čez nekaj let prav tako krojili sam vrh. A ta trenutek je treba samo uživati v predstavi!
Če bi morali iz vsega gradiva, ki ste ga zbrali – objavljenega in neobjavljenega –, izbrati eno samo zgodbo, ki najbolje pojasni, kako je Slovenija prišla od prvega profesionalca do države z najboljšimi kolesarji na svetu, katera bi bila?
Uf, težko vprašanje, na katero bi za odgovor ponudil enostavno besedo, ki jo je v kontekstu Slovenca najlažje razumeti – vztrajnost. Pa naj si za oris izposodim še eno zgodbo Janija Brajkoviča. Med tretjim in četrtim letnikom srednje šole se je prvič odločil, da ne bo šel na morje s starši, ker se bo rajši pripravil na jesenski del sezone. Vedel je, da je zaradi nižje rasti v zaostanku v primerjavi z vrstniki, kar se je namenil izboljšati s količino treninga. Vse poletje je vsak dan, razen nedelje, prekolesaril dvesto kilometrov na žgočem belokranjskem soncu, se vmes ustavil le toliko, da si je kupil dve veliki plastenki kokakole, nato pa nadaljeval. To je vztrajnost, ki za navadnega smrtnika morda meji na norost in obsesijo, za naše kolesarje pa je popolna predanost cilju. Kot je dejal moj prijatelj zdravnik: če v Sloveniji obstaja gora, nanjo splezaš. Naslednjič boš verjetno že tekel gor!
In za konec: ko bomo čez dvajset let odprli Zlato dobo, kaj bi si želeli, da bi nam ta knjiga povedala o današnjem času?
Predvsem bi si želel, da bi se vmes nabralo dovolj rezultatov in zgodb za drugi del, za katerega bi predgovor napisala Tadej Pogačar in Primož Roglič. Če pa sem malce bolj prizemljen, potem si želim, da bi bila knjiga v vsakem obdobju motivacija za naslednje rodove kolesarjev kot tudi ljubiteljev kolesarstva, da bi bolje razumeli, od kod prihajamo, kakšen potencial nosimo v sebi, ne le v športu, temveč na vseh področjih. Slovenija je resnično zelo posrečen unikum v Evropski uniji in statistika temu pritrjuje na vsakem koraku, zato je ključno, da si to večkrat priznamo in predvsem poskusimo živeti v slogi z manj notranjih napetosti.
