Lovro Kuhar (1893–1950), slovenski pisatelj in politik, ki je svoja dela objavljal pod psevdonimom Prežihov Voranc, je najpomembnejši predstavnik slovenskega socialnega realizma.
Ker mu oče ni dovolil, da se vpiše v gimnazijo, se je začel izobraževati sam. Med prvo svetovno vojno je pobegnil iz avstro-ogrske vojske na soški fronti in bil do konca vojne v italijanskem ujetništvu. Leta 1919 se je vrnil domov in se zaposlil v jeklarni na Ravnah na Koroškem.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja je deloval kot pomemben funkcionar v evropskem komunističnem gibanju, zato ga je oblast preganjala. Devet let (1930 –1939) je bil politični emigrant (živel je na Dunaju, v Parizu, Moskvi …), večkrat tudi zaprt. Leta 1939 se je ilegalno vrnil v Slovenijo.
Do začetka druge svetovne vojne se je umaknil iz politike in se posvetil pisanju. Z ustanovitvijo Osvobodilne fronte se je znova aktiviral na političnem področju. V začetku leta 1943 so ga aretirali Italijani. Nemci so ga po italijanski kapitulaciji poslali najprej v koncentracijsko taborišče Sachsenhausen, nato v Mauthausen, od koder se je po vojni vrnil v domači kraj.
Zgodbe je objavljal že leta 1909 v celovškem Miru in Domačem prijatelju, svoje prvo knjižno delo Povesti pa je izdal leta 1925. V svojih delih se je posvečal kmečkemu človeku in usodi malih ljudi, na njegovo literarno ustvarjanje pa so močno vplivali tudi dogodki iz prve in druge svetovne vojne ter obdobje njegove emigracije.
O svojih izkušnjah in tragiki prve svetovne vojne je pisal v vojnem romanu Doberdob, o človeških značajih in motivih z zgodovinskim okvirom v obdobju pred in med koroškim plebiscitom pa v romanu Požganica. Med njegova najpomembnejša dela sodijo še Boj na požiralniku, Samorastniki in zadnje delo Solzice. Njegova dela so prevedena v več svetovnih jezikov.
