Rojena v Ljubljani (1947) se je izučila za šiviljo in odprla salon za izdelavo oblačil po naročilu. Šivala je tudi za otroke in zanje pripravljala posebne modne revije. V osemdesetih letih se je zaposlila na Šolskem centru za gluhe in naglušne otroke v Ljubljani, se naučila jezika gluhonemih ter v srednji šoli učila šivanje.
Obenem je vedno več časa in ustvarjalne radovednosti namenjala svojemu vrtu ter nabiranju užitnih zeli in plodov v naravi. O izkušnjah z nadaljevanjem v kuhinji je začela pisati v revije Atelje, Vrtnar in prilogo Nedelo OK (Odprta kuhinja), pri nas najbolj razširjeno revijo za ljubitelje ustvarjalne kuhinje, ki ji je bila zvesta poldrugo desetletje. Velik del teh prispevkov je nato – dopolnjene in prirejene – objavila v priročnikih Po praznikih diši (2007), Paradižniki z mojega vrta (2010) in Doma je vsak dan lep (2011). Drugo in poznejše knjige je opremila s svojimi fotografijami. Je tudi soavtorica (z možem Iztokom Ilichom) knjige 100 slovenskih kuharic – 100 receptov (2008).
Raziskovanje in eksperimentiranje na vrtu in v kuhinji je z gradivom od prej pripeljalo do še dveh tematskih priročnikov, Za posebne dni (2022) in Moja zelena kuhinja – Pridelano, nabrano, na mizo dano (2023). Naslov in podnaslov pete knjige opozarjata, da je večino sestavin za predstavljene jedi tudi sama pridelala – mnoge od semen do zrelosti – ali nabrala oziroma natrgala na Krasu in v okolici Ljubljane. Pripravljeno ima tudi gradivo za knjigo o kraških jedeh.
Potem ko se je zaradi Parkinsonove bolezni poslovila od Odprte kuhinje, se je vključila v drug krog zanimivih prijateljev in znancev ter se pridružila bežigrajski skupini Samopreskrbnih.
