Andrej Ilc je vodja uredništva leposlovja.
Andrej Ilc se je rodil nekega marčevskega večera v letu 1966, ko je v Luksemburgu potekal izbor za evrovizijsko popevko. Jugoslavijo pa je zastopala Berta Ambrož s popevko Brez besed, za katero je besede napisala Elza Budau. V tistem času so besedila za slovenske popevke dejansko pisali pesniki in to je bil Andrejev prvi stik s poezijo. Potem je v sedmem razredu dobil cvek, ker ni znal na pamet povedati Prešernove Slovo od mladosti, in to je bila druga, travmatična prelomnica. Takrat enkrat je v telovadnici osnovne šole Vita Kraigherja videl in slišal Tomaža Pengova in to je bil prvi pesnik, ki ga je videl v živo. V najstniških letih je bral malo, ker je ves čas poslušal glasbo (in o njej poskušal pisati v Mladini). Nikoli ni pisal, je pa kot DJ dve leti razgibaval obiskovalce legendarne diskoteke Turist. Poezijo je vzljubil precej pozneje, po zaslugi nekaterih ljudi.
V času študija primerjalne književnosti je začel krasti knjige iz zbirke Lirika v Svetu knjige, se pravi pri svojem bodočem delodajalcu. Izpit iz predmeta Evropski verzifikacijski sistemi je opravil šele v tretje, zaradi česar je še danes nezmožen poglobljene refleksije o prebrani pesmi. Kljub temu je trdno prepričan, da je bil Prešeren res genij in da je založba brez poezije kot svetovno prvenstvo v nogometu brez Messija in Ronalda. Že več kot 25 let urednikuje pri založbi Mladinska knjiga, kjer je kot urednik otroškega leposlovja najprej bral in objavljal predvsem pesmi (in pravljice) za otroke, zadnjih deset let pa je urednik prevodnega leposlovja, tudi zbirk Kondor in Nova lirika. Že več kot dve desetletji je tudi vodja uredništva za leposlovje, čeprav se je prevzemu te (in vsakršne druge) funkcije strastno upiral. Leta 2004 je izdal prvo “pesniško kompilacijo” Komadi, ki jo danes priporočajo v branje srednješolcem, sledili so še Drugi komadi in Nezbrani komadi. Dvakrat je bil član žirije za Jenkovo nagrado in mednarodne žirije za Andersenovo nagrado.
