Letošnja prejemnica nagrade kresnik,najuglednejšega slovenskega literarnega priznanja za romane, je Anja Mugerli, ki je nagrado prejela za roman Pričakovanja. V romanu avtorica odkrito spregovori o še vedno tabuiziranih temah neplodnosti, umetne oploditve in splava. Anja Mugerli je bila za kresnika nominirana že leta 2017, leta 2021 je prejela nagrado Evropske unije za književnost za zbirko kratkih zgodb Čebelja družina in nagrado novo mesto short 2021. Za zbirko kratkih zgodb Zeleni fotelj je bila nominirana za najboljši prvenec 2015.
Kako ste se počutili ob nominaciji za kresnika ter nato ob razglasitvi?
Počutila sem se vzhičeno in veselo. Lepo je, ko je trud, ki si ga vložil v pisanje, prepoznan.
Ali ste imeli svojega favorita med finalisti?
Pri tako raznovrstnih romanih je težko izbrati le enega – v tem pogledu je bilo delo žirije res težko – sem pa navijala za obe drugi finalistki, Janjo Rakuš in Pio Prezelj.
Kaj vam pomeni nagrada kresnik?
Da so Pričakovanja prejela nagrado kresnik, mi pomeni veliko priznanje in čast. Vesela sem. Nagrado pa bi želela posvetiti vsem ženskam, še posebej ostalim avtoricam, ki v svoji literaturi odpirajo pomembne teme.
Iskrene čestitke za prestižni naziv! Katera je glavna misel romana, zaradi katere naj ljudje preberejo vaš roman?
Ker gre za temo, o kateri ljudje ne razmišljajo pogosto, a je kljub temu prisotna v družbi. Ljudje, ki se srečajo z neplodnostjo, se zaradi strahu ali sramu redko izpostavijo. Plodnost se enači s produktivnostjo in ta je v naši družbi dojeta kot nekaj pozitivnega, tisto, k čemur bi morali vsi stremeti. Meni pa se zdi, da bi se morali ljudje bolj kot k temu, da ves čas nekaj kopičimo, pridobivamo, kupujemo, proizvajamo, usmeriti proti temu, kaj lahko naredimo s tem, kar nam je v življenju dano.
Kaj je tisto, kar je po vašem mnenju v romanu najbolj drzno in najbolj presenetljivo za našo družbo?
Neplodnost je nekaj, česar si človek ne izbere, lahko pa se odloči, kaj bo nato naredil s tem dejstvom. Z romanu sem želela prikazati, da poleg sprejemljive in tudi pričakovane odločitve s strani družbe – torej da bo par, ki je soočen z neplodnostjo, poiskal pomoč v biomedicini – obstaja tudi drugačna pot, pot sprejemanja. Če se odločiš za življenje brez otroka, to ne pomeni, da ne moreš živeti zadovoljive zveze in polnega življenja, ravno nasprotno.
Ali ste željo po materinstvu in vse, kar je potegnila za sabo, začeli ubesedovati z mislijo, da boste napisali roman?
Sprva ne, ker sem najprej napisala kratko zgodbo o tem. Vendar ker me tematika kar ni hotela izpustiti, sem na koncu sprevidela, da mora iz nje nastati roman, in to je bila prava odločitev.
Vaš roman je tudi roman o ženskem telesu, o izgubi nadzora nad telesom, o odtujenosti od lastnega telesa …
O vsem tem pišem skozi prizmo soočenja z neplodnostjo in postopki umetne oploditve, pri čemer prikažem res skrajen pogled, vendar pa so vse te zaznave – izguba nadzora nad svojim telesom, odtujenost od njeg, sram itd. – v različnih odtenkih poznani vsaki ženski. Filmska in oglaševalska industrija in družbena omrežja nam vsakodnevno servirajo podobe t. i. popolnosti, h kateri naj bi ženske stremele in za katero naj bi si ves čas prizadevale, tako z vidika vizualne podobe kot svoje uspešnosti pri izpolnjevanju vseh vlog, ki nam jih družba postavlja kot ideal: dobra mama, uspešna v svoji karieri, skrbna in prijazna do drugih, požrtvovalna itd. Zato ni tako redko, da se ženska sredi vseh teh vlog pozabi posvetiti sebi in se sploh vprašati, kdo si želi biti.
Vedno mi je zanimivo, kako na različne kulturne dogodke, v gledališče ali bralne klube v veliki večini prihajajo ženske, starejše od petdeset, šestdeset let. To seveda ni nenavadno: otroci so odrasli, ni jim več treba skrbeti za družino, morda so se tudi že upokojile in zdaj imajo končno čas, da se posvetijo sebi in svojim zanimanjem. To je nekaj lepega, pa vendar me ob tem prešine tudi, koliko lepši bi bil svet, če jim ne bi bilo treba čakati, da končno pride »njihov« čas.
Kako ste doživljali brisanje meje med zasebnim/intimnim in javnim/skupnim? Kako se intimna odločitev za to, da boš imel otroka, sprevrže v skupinski projekt?
Kar se tiče tega, da v romanu opisujem izkušnjo, s katero sem se soočila tudi sama, bi rekla, da se pisanje tega teksta ni razlikovalo od pisanja mojih drugih knjig, razen tega, da sem čutila neko večjo nujnost, da roman napišem. Ta roman je zame iz različnih razlogov izredno pomemben, bi pa poudarila, da moj namen ni bil napisati »le« roman o neplodnosti – želela sem napisati dober roman.
V primeru oploditve z biomedicinsko pomočjo je normalno pričakovati, da spočetje otroka ne bo več stvar dveh, stvar intime, saj bo nenadoma v to vključeno veliko število medicinskega osebja. Doživljanje te spremembe je odvisno od številnih dejavnikov, kot so posamezničin značaj, njena senzibilnost in pa to, s kakšnim osebjem bo obkrožena.
Je vaš roman kritika družbe? Kritika zdravstva?
Raje bi rekla, da sem želela z romanom odstreti še en pogled na to področje, ki nikakor ni črno-belo. Poznam ljudi, ki imajo odlične izkušnje z zdravstvenim osebjem, in poznam ljudi, katerih izkušnje so slabe. Če že govorimo o kritiki, mislim, da je nujno, da se poleg kritike vedno ponudi tudi neke predloge oz. rešitve, kako neko področje izboljšati. Je pa zdravstvo sistem s svojimi zakonitostmi, na katere ranljiv posameznik – ko potrebujemo zdravstvene storitve, smo zmeraj ranljivi – težko vpliva. V tem primeru je po mojem mnenju zelo pomembno ozaveščanje in to, da se o problemih govori – tudi s pomočjo literature.
Kaj vse je narobe s konceptom materinstva, ki ga družba vsiljuje ženskam?
Predvsem je problematično to, kako hitro lahko ženska, ki ima otroke, zdrsne z oznake »dobra mama« na »slaba mama«. Družba zna biti zelo obsojajoča in vedno znova me preseneti, kako obsojajoče znamo biti druga do druge ženske. Materinstvo je gotovo ena izmed najlepših izkušenj v življenju mnogih žensk, a ob tem se velikokrat pozabi, da je materinstvo lahko tudi zelo težko, da ponuja veliko izzivov, včasih pa, ko nimajo prave podpore, ženske potisne tudi v stisko in osamljenost.
Poleg tega pa se mi zdi prav tudi poudariti, da je materinstvo le ena od lepih izkušenj, ne pa tista, ki žensko najbolj opredeli ali celo najbolj izpopolni. Vsakič, ko kje preberem, da je materinstvo najpomembnejša izkušnja za žensko, me to zmoti, prvič zato, ker je boleče za tiste, ki tega niso doživele, pa čeprav so si želele, kot drugič pa zato, ker gre za nekaj vsiljenega. Nočem, da mi drugi pravijo, katera izkušnja ali vloga mora biti zame najbolj pomembna.
Roman Pričakovanja je na voljo tudi v naši aplikaciji Mladinska knjiga PLUS
Prejemniki nagrade kresnik Mladinske knjige in Cankarjeve založbe
1994: Andrej Hieng, Čudežni Feliks (Mladinska knjiga)
1995: Tone Perčič, Izganjalec hudiča (Cankarjeva založba)
1999: Drago Jančar, Zvenenje v glavi (Mladinska knjiga)
2002: Katarina Marinčič, Prikrita harmonija (Mladinska knjiga)
2006: Milan Dekleva, Zmagoslavje podgan (Cankarjeva založba)
2020: Veronika Simoniti, Ivana pred morjem (Cankarjeva založba)
2022: Roman Rozina, Sto let slepote (Mladinska knjiga)
2024: Anja Mugerli, Pričakovanja (Cankarjeva založba)
